Deklaracija rodovnega posestva

odlomek iz knjige Anasta, Vladimir Megre

Ko je minilo nekaj časa in je ta dokument (Deklaracija mojega rodovnega posestva) že zaživel po svoje, se je v meni začel vzbujati vse močnejši občutek, kako pomemben je. Vse bolj se mi je zdelo, da potni list, diploma ali odlikovanje niso poglavitni človekovi dokumenti, ampak da je prav takšna deklaracija najpomembnejši dokument. Ko sem se v mislih vračal k temu dokumentu, sem se trudil razumeti, odkod takšni občutki. Besedilo in jezik sta lahko drugačna, pri tem nista tako pomembna, pomembno je bistvo.

Deklaracijo sem prebral Anastasiji, ji povedal o svojih občutkih in jo vprašal: »Anastasija, kaj misliš, zakaj se pojavljajo ti občutki? Pa ne le pri meni. Govoril sem z mnogimi in tudi oni imajo občutek, da je ta deklaracija pomembna, zakaj, pa ne zna razložiti nihče. Zakaj?«

»Ali veš, Vladimir, da se je tudi v meni takoj pojavil občutek o pomembnosti tega dokumenta. Toda tako kot ti in drugi ljudje tudi jaz ne morem takoj razložiti, kaj je v njem najpomembnejše, kar vzbuja takšne občutke. Morda bi morala razmisliti skupaj?« »Morda, toda jaz sem že veliko razmišljal. Občutek pomembnosti ostaja, še vedno pa ne razumem, zakaj.«

Naenkrat je Anastasija vsa zatrepetala in zasijala ter ob razločnem izgovarjanju vsakega zloga, kot je počela vedno, ko se je trudila poudariti pomen, spregovorila: »Vladimir, mislim, da začenjam razumeti, v čem je njena velika pomembnost. Poglej! Ko je Stvarnik ustvarjal zemeljski svet, je pred velikim stvarjenjem najprej izrazil svojo zamisel. Z njo je seznanil vse Vesoljne bitnosti in na njihovo vprašanje: Česa si tako goreče želiš? odgovoril: Skupnega ustvarjanja in radosti za vse ob soustvarjanju njega.«

»Mar je tako pomembno, da vse obvestiš o svojih namenih?« »Seveda, zelo pomembno je. Kajti obvestiti vse pomeni predvsem, da obvestiš tudi sebe. Da razumeš, kaj se dogaja, da verjameš vase. Poleg tega, ko deklariraš svoje misli, jih s tem že materializiraš. Ko o njih obvestiš vse, jih povabiš k skupnemu ustvarjanju.«

Deklaracija mojega rodovnega posestva (osnutek)

Jaz, državljan Ruske federacije, sem se seznanil z ideologijo načina življenja, umetniško opisano v zbirki knjig Zveneče cedre Rusije. Ideja ustanovitve rodovnega posestva me je navdahnila k dejanjem.

Na nezazidanem zemljišču izven mesta sem pridobil parcelo zemlje, veliko en hektar, z namenom, da na njej zgradim popolnejše bivalno okolje za mojo družino, za moje potomce in v spomin na moje prednike.

Kraj sem poimenoval Rodovno posestvo. Na pridobljeni zemlji sem zasadil vrt, izkopal ribnik, v katerem se bodo množile ribe, nabavil sem nekaj čebeljih družin, gojim jagodičevje in zelenjavo. Zemljo nameravam gnojiti izključno z naravnimi gnojili.

Če bo veliko število družin znalo in želelo delati na zemlji ter oblikovati življenje na rodovnih posestvih, razmeščenih okrog velikih in majhnih mest, bodo zmogle mestno prebivalstvo v polnem obsegu preskrbeti z ekološko čistimi vrtnarskimi izdelki in izboljšati ekološko situacijo na svojih območjih. Mislim, da bo to zelo pozitiven dejavnik.

To, da desetine milijonov hektarjev zemlje v naši deželi niso obdelane in so zaraščene s plevelom, šestdeset odstotkov živil pa ob tem kupujemo v tujini, je po mojem mnenju nedopustno. Povrhu tega so ta živila pogosto nekakovostna in škodljiva za človeka, še posebej za otroke. Menim, da ta situacija uničuje ne le prehransko varnost države, ampak tudi narode, ki živijo na njenem ozemlju.

Mislim, da je v takih razmerah neproduktivno kriviti vlado ali kogar koli drugega za take ali drugačne napake. Napake je dopustila celotna družba, pa ne le v naši državi. Posledično je družba v mnogih državah na pragu socialnih nemirov. V tej situaciji mora vsakdo razmisliti, kaj konkretno lahko sam stori za pozitivne spremembe v bližnji prihodnosti.

Iz primera držav, ki so se zanašale na farmarsko kmetijstvo, je razvidno, kako neučinkovita in celo škodljiva je takšna izbira. Velike kmetije, ki se naravnajo na pridobivanje dobička od gojenja kmetijskih pridelkov, se podajajo v medsebojno konkurenčni boj. Da bi zmagali, morajo uporabljati strupene kemikalije, herbicide in gojiti škodljive gensko spremenjene rastline, s čimer ogrožajo življenja ljudi celih držav.

Na rodovnem posestvu družina živi in goji pridelke za lastne potrebe, vendar tudi za potrebe sorodnikov, ki živijo v mestih. Tako ima družina, ki živi na rodovnem posestvu, bistveno drugačen odnos do zemlje. Viški pridelkov, ki nastanejo na posestvih, se bodo pozitivno razlikovali od vseh drugih pridelkov, ki prihajajo na police mestnih trgovin.

Poglabljajoča se svetovna gospodarska kriza številnim državam grozi s socialnimi nemiri. Za izhod iz krize je nujna temeljito prenovljena in ljudem razumljiva ideologija načina življenja družin. Prav takšna ideologija je predstavljena v zbirki knjig Zveneče cedre Rusije. Sprejel sem njena osnovna načela in ta so me navdihnila k zgoraj opisanim
dejanjem.

Kot se je pokazalo v praksi, več kot sto družin gradi ob mojem posestvu svoja posestva na svojih hektarjih zemlje, ne zahvaljujoč finančnim vplivom, ampak prav zahvaljujoč tej ideologiji. Na teh posestvih družine rojevajo in vzgajajo otroke v ekološko popolnejšem okolju.

Znano mi je, da zahvaljujoč tej ideologiji v raznih predelih Rusije, Ukrajine in Belorusije tisoče družin že gradi svoja rodovna posestva, milijoni družin pa nameravajo to storiti, kakor hitro bo pripravljena ugodnejša zakonska podlaga. Mnoge družine se nameravajo ukvarjati z malim podjetništvom s pridelavo kmetijskih pridelkov.

Popolnoma podpiram prizadevanja vlade in predsednika Ruske federacije pri oblikovanju ugodnih pogojev za nizko gradnjo v predmestjih, pa tudi pri predaji kmetijskih zemljišč za nizko gradnjo z razdelitvijo zemljiške parcele vsaki družini. Menim, da te parcele ne smejo biti manjše od enega hektarja, saj na manjši parceli ni mogoče ustvariti razmeroma popolnega in samoobnovljivega ekosistema, majhno kmetijsko podjetje.

Če družinam ne bo podeljen dovolj velik kos zemlje, potem naselja v okolici mest ne bodo proizvajalci, ampak bodo porabniki, kar bo le poslabšalo živilsko preskrbovalne, ekološke in socialne razmere v državi. Mislim, da je nujno potrebno vztrajno prositi vlado in predsednika Ruske federacije, naj pospešeno delajo v tej smeri in sprejmejo zakon o rodovnem posestvu.

Obračam se na predsednika in kongres ZDA, na OZN in na vse vodje držav, ki kažejo zanimanje za razcvet v njih živečih narodov. Predlagam jim, naj proučijo in sprejmejo idejo o oblikovanju rodovnih posestev kot najbolj učinkovit načrt za izhod držav iz globalne ekonomske krize in za preprečitev bližajoče se ekološke katastrofe, obenem pa tudi
za to, da ne dopustijo prehranske krize.

Znaten del narodov Rusije sprejema projekt Rodovno posestvo kot nacionalno idejo. Naj postane mednarodna nacionalna ideja in naše države bodo tekmovale v materializaciji čudovite prihodnosti.

Vlade raznih držav bodo, če bodo iskreno razumele to idejo, jo objavile in podprle, ustavile bližajočo se depresijo. Začel se bo navdihujoč ustvarjalen mednarodni proces.

Tisoče ruskih družin je že v praksi dokazalo pozitivno delovanje projekta Rodovno posestvo. Tovrstne deklaracije je podpisalo več kot tisoč petsto ruskih družin, ki so se že lotile gradnje svojih rodovnih posestev. Zbiranje podpisov se nadaljuje.

Sreče in navdiha vsem somišljenikom pri ustvarjalni gradnji čudovitega okolja za življenje naših družin v posameznih državah in po vsem svetu!

Podpis ustanovitelja (ustanoviteljev) posestva

Vabljeni, da pogledate knjigo Anasta