Odlomek iz Anaste in utrinek Cvet in svet

Odlomek iz knjige Anasta, iz poglavja Ne vdaj se domovina, s teboj sem

Prostranstvo domovine, ki je prej neumorno bučalo od množice ptičjih glasov, ščebetanja in brenčanja žuželk, je bilo zdaj ovito v nekakšno od usode zaznamovano molčanje. Ponekod je bila trava bela od nočnega mraza. Drevesa na vrtovih niso cvetela, listki na grmih so se kar grbančili od brezupa.

Rodno prostranstvo, zavito v zadušljivo tišino, je z venečo, a še vedno živo raznovrstnostjo narave nerazumevajoče prisluškovalo mali deklici. Naenkrat je vse naokrog zadrhtelo, ko … ko je zadušljivo tišino s toplim žarkom prestrelil krik obupane in gotove radosti: “A-ho-hoj! A-ho-hooooj!” je vpila Anasta zadušljivi tišini navkljub. “Ne vdaj se, Domovina. Jaz  sem Anasta, Domovina. Jaz sem s teboj.” Z vso zagnanostjo je tekla s hriba k svoji cvetlični gredici, se med tekom  dotikala debel dreves in božala listke grmov.

“A-ho-hoj!” je spet zakričala in stekla okrog debla velike stare jablane z ovenelimi listi.

Drobni, visoki in veseli glas male deklice je premagoval tišino, ki je trla rodno prostranstvo. Naenkrat se je njenemu glasu pridružil drug, nizek, basovski in mogočen zvok – na Anastin vzklik je s pašnika pritekel mamut Dan. Tekel je in med tekom na vso moč trobil.

Ob deklici je bilo zdaj slišati tudi glasen, neprekinjen “mijav, mijav, mijav,” s katerim je Anasto podpiral maček z vzdevkom Mucek.

Anasta se je ustavila pri cvetlični gredici, za katero je skrbela tako kot vsi otroci v naselju – vsak za svojo.

Trava je na enem koncu gredice osivela, rože so se sklanjale in le na dekličini najljubši cvetlici je še bil en nerazcvetel popek. Nagibal se je k tlom, kot bi se pripravljal razcveteti, a bi se premislil. Toda deklica se ob pogledu na povešeni popek ni razžalostila; gledala ga je in se smehljala. Razžalostila se ni zato, ker si najljubše rožice ni predstavljala sklonjene, ampak razcvetelo v vsej svoji lepoti.

Počepnila je pred rastlino, ki je bila na tem, da oveni, ter jo tiho in prijazno poklicala: “Hej, rožica, tukaj sem, zbudi se.”

Potem je v ustih podržala kazalec in ga dvignila, da bi določila, s katere strani piha na rožo mrzel veter. Ko je določila smer ledenega zračnega toka, je na tisti strani legla na bok in se trudila s telesom zapreti pot hladnemu zraku. Toda mrzli tokovi so obhajali majhno telo, zbadali listke rožice in jim niso dopuščali, da bi se vzravnali. Naenkrat so se mrzli tokovi prekinili in Anasta je na hrbtu začutila toploto. Zasukala se je. Mamut Dan se je zvalil na bok in s svojim ogromnim telesom pred mrzlim vetrom zakril tako Anasto kot celotno njeno cvetlično gredico.

“Dan, ti si fant od fare! Ti si glavica!” je vzkliknila Anasta. Oprijela se je dlake in splezala mamutu na hrbet. Obrnila se je proti vetru, ki je pihal iz smeri ledenika, ter radostno in zmagoslavno zakričala svoj: “A-ho-hoj!” Mrzli veter je zapihal še močneje. Tedaj se je deklica na kratko zamislila, se obrnila v nasprotno smer, zaklicala v poziv in pomahala z rokami, kot bi vabila nekoga nevidnega. Mamut je dvignil rilec in tudi sam zatrobil v poziv. Mucek je klicaje zamijavkal.

Mrzli veter je potihnil. Čez nekaj časa je spet zapihalo, le da tokrat z druge strani. Veter je s toplimi tokovi ljubkoval tako rožico kot mamuta ter deklico in mačka, ki sta stala na mamutovem hrbtu. Redke ptice so s petjem pozdravljale poživljajoče zračne tokove.

Nekaj dni se je Anasta borila z mrzlim vetrom, ki je pihal iz smeri ledenika; spet in spet je pritekla k svoji rožici, kakor hitro je zapihal veter. In vsakič je k cvetlični gredici privajeno legel mamut in s tem pregradil pot mrazu.

Napočil je dan, ko je oživljena rožica zacvetela. Anasta je pritekla h gredici, se spustila pred njo na kolena, poljubila rumenordeče cvetne lističe, se jih narahlo dotaknila z ustnicami. Potem se je umaknila dva koraka vstran in občudovala prekrasno čudežno stvaritev nenavadne lepote – svojo rožico.

Anasta od radostne energije, ki je pridrvela od nekod iz nje, ni mogla stati na mestu: najprej je poskočila na mestu, potem pa so poskoki prešli v neobičajen improviziran ognjevit ples. Celo mamut Dan je poskušal zaplesati zraven in se je prestopal z noge na nogo. Mucek se je zavrtel, se zdaj vrgel na hrbet, zdaj skočil kvišku. V toplem vetrčku jim je z rumenordečimi cvetnimi listi mahljala živa rožica.

Vladimir Megre, Anasta

Dragi bralec, draga bralka, veseli bomo vašega podeljenega utrinka ob prebiranju čudovitih sporočil, ki nam jih prinaša puščavnica Anastasija v knjigah iz Zbirke zveneče cedre Rusije. http://www.zarek-hc.si/Pisite-nam/

Cvet in cvet, avtor Iztok Snoj

Peljal se je proti planini. Videl je, kako se vanjo zaganja oblak. Videl je, kako bi se lahko na drugi strani gora srečal s soncem iz oči v oči, vendar ga je nekaj določljivega peljalo proti zatemnjeni planini. Zgoraj je po pričakovanju močan jugozahodnik bičal zlatorjave trave. Ni vedel, kaj dela na planini. Vsakokrat, ko je zavil z navidezne poti, ga je nekaj vrnilo na brezsmiselni rob. Naenkrat je spregledal, česa ni več videl. Tule nekje je pred sedmimi dnevi videl še posamezne cvetke!

Spomnil se je na Anasto in njeno ljubljeno rožico. Skupaj sta spremenila svet. Ena čisto drobcena rožica je sodelovala pri spreminjanju prihodnosti Zemlje! Tako kot je veliko tisočletij kasneje bila zraven ena sama višnjica, Vladimirjeva sadika. Stopil je nekaj korakov nazaj. Zaman je iskal sledove rožic. Ne, mraz jih je odnesel v zimo. Ni jih bilo več. In vendar je čutil, da mora biti nekje še vsaj ena rožica, ki čaka. Vztraja, da bo nekoga razveselila.

Pogledal je po planini, s pogledom pogladil poležane trave. Borovček višje je dajal rahlo zatišje. Misel je prestavil nekaj korakov navzgor. Začutil jo je, rožico. Telo je temu občutku samo sledilo. Velika širjava je bila ta zamegljena Velika planina, veliko pa je bilo njegovo veselje nad drobnim cvetkom, ki je vztrajal še prve decembrske dni.