Predgovor h knjigi Obredi ljubezni

Danes je nemogoče spregledati poplavo literature individualizma in impersonalizma, ki nas poskuša prepričati, da je ljubezen izključno znotraj človeka, da je to stanje zavesti – enost in blaženi notranji mir –, da ljubezen sploh ni čustvo. Vse več ljudi slišim govoriti, da ne moreš ljubiti drugega, če ne ljubiš samega sebe.

Pa ni to morda le iskanje opravičila, ker niti v dvoje ne znamo več živeti v sožitju in s srcem, polnim topline, tudi po mnogih letih? A ni to izmikanje odgovornosti do pristne ljubezni, ki presega opojno zaljubljenost in zahteva iskreno zavezo skupnemu smislu s prav posebnim drugim človekom? Mar ni to le strah pred drugim/drugo, ki nas vedno tudi ogroža in se mu/ji moramo prilagajati? In celo neizrečeno priznanje, da smo pravzaprav hudo osamljeni?

Do danes je skozi zgodovino ljubezen bila vedno vezana izključno na odnos. Obstajala je lahko le med dvema čutečima bitjema, ki sta se predala drug drugemu z globoko intimno zavezo. Ko je tradicija še bila stabilna in je imela smisel, je parom, družinam in skupnostim nudila dober okvir za negovanje ljubezni, a v nam znani zgodovini je od take tradicije in ljubezni ostala le senca.

Zato je izredno dobrodošlo, da nas Vladimir Megre v tem delu zbirke Zveneče cedre Rusije opominja na pozabljeno dimenzijo ljubezni, ki so jo poznali naši davni prastarši. Želim si, da bi ta knjiga povrnila besedi Ljubezen tisti pomen, ki ga v globini vsi čutimo in po katerem podzavestno hrepenimo. Naj nas spomni tudi, da nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak brezbrižnost in da prav s to brezbrižnostjo uničujemo svoja življenja in ves planet.

Če boste to knjigo brali z odprtim srcem, boste v njej našli navdih, upanje in morda tudi spodbudo, da ljubezen spet spustite medse in vse, kar vas obdaja, ne pa da jo iščete v brezoblični puščavi osamljenega srca. Če to storimo vsi skupaj, se nam ne bo več treba bati za prihodnost Zemlje, saj jo bo energija Ljubezni preobrazila v stvaren rajski vrt.

Nara Petrovič

Več o knjigi Obredi ljubezni