Anasta, X. knjiga o Anastasiji - predgovor Kdo bo spremenil svet

Nara Petrovič, soprevajelec zbirke je Anasti za popotnico napisal čudovit predgovor z naslovom  KDO BO SPREMENIL SVET?

Klimatske spremembe so lahko usodne za človeštvo, nam govorijo strokovnjaki. Nekateri pravijo, da jih je povzročil človek, drugi pravijo, da so preprosto del naravnih ritmov. Dejansko niti ni tako bistveno, kdo jih je povzročil, najpomembnejše vprašanje je, ali zmoremo zaupati sami sebi, da jih lahko ustavimo ali pa se jim ustrezno prilagodimo. Ne kot politiki, gospodarstveniki, znanstveniki in ekologi – ampak preprosto kot ljudje, kot skupnost, kot družba.

Ni skrivnost, da sedanja klimatska sprememba ni prva v zgodovini. Ljudje so že večkrat preživeli obdobja znižane ali povišane temperature. Včasih so se le vdali v usodo in potrpeli, včasih pa so se drznili spremembam odločno postaviti po robu.

V tej knjigi boste spoznali deklico Anasto, ki je pred mnogimi tisočletji ustavila ledenik. To veliko dejanje majhnega otroka nosi mnoga pomembna sporočila, zelo aktualna za naš planet, na katerem strmo naraščajoče število ljudi vse bolj in bolj izžema naravne vire ter degradira naše življenjsko okolje.

Pri iskanju rešitev smo se navajeni ozirati k tehniki in znanosti. Čarobnost Anastinega dejanja je v preprostosti in neposrednosti: človeku je dano najmočnejše orodje v vesolju – misel. Če jo preda tehnokratskim silam, si odvzame vso moč. Da povrne misli izvorno moč, jo mora postaviti v čim bolj popolno naravno življenjsko okolje. Za to pa se je treba odločno obrniti in stopiti v drugačno smer kot večina.

Nekateri posamezniki in skupine že hodijo v drugačni smeri. Morda jih zdaj večina še zasmehuje, toda ena stvar je gotova -- klimatskih sprememb ne bodo preprečili usodi prepuščeni ciniki. Prav tako ne bodo prav veliko naredili v laboratorijih sedeči znanstveniki, ki so povsem razdrobili stvarnost in se umsko zapletajo v lastnih teorijah; težko je kaj oprijemljivega pričakovati od politikov, ki rešujejo lupino Titanika (denarni sistem, gospodarsko rast in, na splošno, status quo), namesto da bi reševali ljudi, družbene vezi in življenje kot tako.

Rešitev je v ljudeh, ki poznajo Zemljo, ker na zemlji živijo, ker se je dotikajo z bosimi stopali, ker pijejo vodo, ki prihaja iz njenih neder, ker so na Njej doma. Ti ljudje uživajo v razkošju preprostosti, v uglašenosti z naravnim okoljem in izostrenosti čutil, ki ga ta uglašenost prinaša. Morda so ti ljudje za zdaj še nevidni, toda ko bomo prišli do svetle prihodnosti človeštva – ki je pravzaprav edina alternativa tehnogeni kataklizmi in je torej naša edina opcija – bo trajnostna družba, ki jo bomo skupaj zgradili, prav tem prvim »drugačnežem« rekla hvala. Njim bodo posvečeni živi spomeniki v obliki rodovnih prostranstev, ki bodo spremenili planet v velikanski rajski vrt.

Večino velikih premikov v zgodovini je sprožil en sam človek. Včasih tudi otrok. Ne iz strahu ampak iz globokega vedenja, kako je prav, kako bi moralo biti. Ko se bo takšno vedenje zakoreninilo v množici ljudi, se nam ne bo več treba truditi, da bi pokončali grozečo pošast klimatskih sprememb, onesnaženja, ekonomske krize, lakote in revščine. Ne bomo se borili proti zlu. Gradili bomo dobro. In če se takrat odločimo podati tudi v vesolje, se bodo zvezde in planeti razveselili, saj bomo dobro ponesli tudi tja.