Čiščenje in moč naših misli

Vreme s svojim  izražanjem zagotovo močno vpliva tudi na naše počutje. Energije so izredno dinamične, občutimo tudi delovanje lune ter zaznavamo finejše dimenzije. V tem obdobju je predvsem aktualno čiščenje naših odnosov. Zagotovo se je zgodil premik, saj se nam nove dimenzije odkrivajo skladno z razvojem in kozmične zakonitosti veljajo za vse enako. Tokrat predlagam, da ponovno pomislimo na čiščenje, tisto doma. Hkrati pa nas želim spomniti na še druga področja, na tista nam najbližja in najpomembnejša, na tista znotraj nas, ki se zrcalijo preko naših dejanj in se izražajo v našem domu. Prepričana sem, da je izjemnega pomena pristnost, da tisto kar govorimo in radi razlagamo drugim, počnemo sami.

Kako čista je naša garderobna omara, hladilnik, kako čiste so naše misli in odnosi doma? Čas nas vedno priganja in tudi sama kdaj pustim nepomito posodo od kosila, odložim pospravljanje perila ... V nas je nezavedno prepričanje, da se pričakuje od nas, da (v glavnem ženske) poskrbimo za čistočo stanovanja in da to mora biti opravljeno ne glede na vse ostale obveznosti. Tak pristop ni ravno pozitiven, še več, na ta način se silimo, da moramo to postoriti tudi zato, ker tega ne bo nihče drug postoril.

Že nekaj časa se vadim v tem, da poskušam sprejeti, da na delo čiščenja ne gledam več kot na nekaj, kar je mučno in odveč. V tem poizkušam videti lepoto in harmonijo, ki bo nastala v stanovanju, ko bo delo končano. V tem primeru doživljam svoje delo s popolnoma drugačno energijo. Skladno z energijo, s katero čiščenje in pomivanje opravljam, se tudi znotraj mene vzpostavlja drugačno duševno stanje.

Če na primer nezadovoljno mrmram: »Moram pospravljati, nihče ne zna ničesar narediti, ne da bi vse razmetal in ustvarjal nered,« bodo vse energije, s katerimi bom opravljala delo, negativne. To pomeni, da je pospravljanje dejanje, izpolnjeno z negativnostjo, delo samo pa mučno in težavno.

V nasprotnem primeru, če gledam predvsem na rezultat, lahko vidim lepoto, ki jo ustvarjam s svojim delom. Prav tako občutim harmonijo, ravnotežje, vso subtilnost, ki jo ustvarjam s to preprosto dejavnostjo pospravljanja. Tako bodo vse energije, ki bodo nastopale v okviru te miselnosti lahko res pozitivne. Ob popolnoma banalnem delu, kot je brisanje prahu in pospravljanje stanovanja, lahko ustvarjam energije, s katerimi bom izpolnila prostor in predmete. Najpomembneje pri tem je zavedanje, da jaz ustvarjam to energijo. V tem primeru bo harmonija obstajala tudi znotraj mene. In tako bo to opravilo postalo neke vrste meditacija.

V sporočilih in zapisih mojstra Pastorja sem našla zanimiv zapis: 

"Ne smemo pozabiti moči svojih misli, da ima vsaka dejavnost samo tisti pomen, ki mu ga določimo mi sami! Nobeno delo, nobena dejavnost ni bolj plemenita ali boljša od druge. Nikakor ne! Cestni pometač ni manj vreden kot zdravnik kirurg, ki rešuje človeška življenja. Kirurg ni več vreden, kot je pometač. Zakaj? Preprosto zato, ker je v veliki verigi zavesti in v njeni resničnosti vsak posameznik enako pomemben za vibracijsko ravnotežje nekega planeta. Lahko je celo cestni pometač bolj pomemben od kirurga, če je raven njegove zavesti dovolj razvita in zna izžarevati harmonijo in mir v avro obkrožujočega sveta, ki ga čisti in pometa. Po drugi strani pa, če na primer kirurg opravlja svoje delo metodično, rutinsko, brezosebno, kot po tekočem traku, ker je to že velikokrat delal, brez ljubezni, ker je tolikokrat videl smrt in rojstvo in ga te stvari sploh več ne ganejo, postane njegova dejavnost silno negativna in njegovo delo več v ničemer ne služi za nadaljevanje življenja. Četudi operira srca in omogoča posameznikom podaljšanje fizičnega življenja, njegovo življenje ne služi življenju v planetarnem merilu."

Kakšno naj bi bilo torej pravilo za življenje? Ne silimo se, da bi vse delali z občutkom sreče, ali da bi delali samo zato, ker to moramo delati. Vzemimo si za vzgled naravo in se učimo od nje. Opazujmo, kako kljub težkim pogojem skrbno opravlja svoje požrtvovalno delo v popolni sreči in harmoniji. Na ta način sodeluje v načrtu ustvarjanja popolnosti. Iz še tako izsušene zemlje vzklijejo pomladne rožice in nam prinesejo veselje. Tak pristop naj nam bo vodilo pri vseh dejavnostih. Ko brišemo prah, pospravljamo, pomivamo posodo ali delamo karkoli drugega, naj bo naša skrb namenjena temu, da prepojimo s harmonijo vse, kar delamo. Kako naj tako delujemo? Popolnoma preprosto. Pri vsakem delu moramo biti popolnoma ozaveščeni, prisotni ter se živo zavedati vsega, kar počnemo. Ne samo vedeti, ampak zavedati se. Spomnimo se srečnih trenutkov v življenju. Spomnimo se, s kakšnimi občutki smo takrat opravljali svoje delo, kako se nam je delo zdelo preprosto, ko smo ga opravljali z lahkoto, v dobrem razpoloženju in ljubezni.

V končni fazi je tak pristop lahkoten za ustvarjanje in čiščenje ne samo prostorov, temveč tudi naših lastnih misli in s tem tudi odnosov z bližnjimi. Vesolje ljubi simbolična dejanja in verjamem, da ko nekaj opravimo z zavedanjem, se to odraža na več ravneh. Navsezadnje je tak pristop čudovit korak na poti našega osebnega razvoja tudi pri soustvarjanju harmonije v svetu.

Helena Cesar