Žarek tedna

Anastasija pravi: "Če boš verjel vase kot sužnja, boš v sebi porodil sužnja. Če boš verjel, da se s tvojo energijo hranijo proti tvoji volji, boš hiral in boš dejansko predajal svojo energijo. OBSTAJA VSE, KAR IMAŠ TI SAM ZA OBSTOJEČE." - V. Megre

Divja hrana na Boštanju

Ponedeljek, 23. marec 2015

Utrinek lanskoletne pomladne delavnice

Spomladi je narava najlepša. Cvetlice in trave so v polnem razcvetu. Njih pisane barve in opojni vonji tekmujejo z barvitostjo metuljev in žuželk, ki jih obletavajo. Zato ni naključje, da sta prav v tem času potekali na prostem dve delavnici z naslovom "Divja hrana". Organiziralo ju je podjetje "Žarek", vodil pa g. Dario Cortese, odličen poznavalec narave in avtor knjig o divji hrani. Prvo srečanje je bilo na Radenskem polju, drugo, katerega sem se udeležila, pa v okolici Boštanja.

Še pred pričetkom štiriurnega pohoda sem razmišljala, koliko divjega rastlinja sploh poznam.   No, ne prav veliko, kljub dejstvu, da sem mladost preživela obkrožena z naravo. Je že res, da smo nekoč nabirali lipo, šipek in bezeg za čaj, pa regrat za solato in še kakšne tavžentrože, rman, pelin ipd, kadar nas je ščipalo po trebuhu. Nekaj smo vedeli tudi o zdravilnih učinkih kopriv, a na zapuščenih mestih, kjer je ponavadi rasla, smo jo raje pustili ali jo zavrgli kot plevel. Šele zadnja leta jo uporabljam v kremnih juhah in prilogah, podobno kot špinačo. Poleg tega smo otroci sesali sladek sok iz cvetov mrtve koprive. Pri tem bi me skoraj pičila čebela. V zadnjem hipu se je rešila iz cveta, mene pa je od takrat minilo to početje. Zato pa imam lepše spomine na kislico. Poleti sem jo žvečila za žejo. Ko smo delali na polju, je bilo pogosto tako vroče, da se mi je jezik lepil na nebo. Takrat še ni bilo v navadi, da bi s seboj nosili vodo. Le  izjemoma, če smo ostali cel dan v košenicah, smo jo nosili v pletenki.  

A  kljub slabšemu poznavanju rastlin so nekoč ljudje živeli bolj zdravo. Bili so tesneje povezani z naravo in pridelovali kvalitetnejšo hrano. Kaj pa danes!? Do narave se obnašamo izkoriščevalsko, jo onesnažujemo in zastrupljamo z nepremišljenim škropljenjem. Iz nje hočemo iztisniti čimveč s čimmanj truda. Zato je zemlja in na njej pridelana hrana osiromašena, kar vpliva na porast civilizacijskih bolezni. Ni čudno, da  zaradi tega moderni človek išče stik s še nedotaknjeno naravo. In tako pridemo do divje hrane, ki raste bodisi na obronkih gozdov, v gozdovih ali na travnatih površinah, povsod tam, kjer še ni preveč posegla človeška roka.

Če se povrnem nazaj, naj bi se udeleženci delavnice dobili pri restavraciji "Grajski vrt" pod Boštanjem.  Na poti tja, tik za ovinkom proti Mlačevemu, mi je pogled ušel na gnezdo visoko nad tlemi. Štorklja v njem se je ponosno  razgledovala po bližnjih, rumeno obarvanih poljih ogrščice. Pri restavraciji se je že zbirala pisana druščina moških in žensk, od mladih do malo starejših, med njimi tudi mamica, s košaro v roki, v spremstvu dveh šoloobveznih otrok. Nekateri smo s seboj prinesli časopisne pole, namenjene shranjevanju divjega rastlinja za osebni herbarij.

Pred odhodom nas je čakala malica. Gospod Cortese je imel pripravljen namaz iz skute, z vmešanimi drobnimi svežimi cvetovi bezga, z oljčnim oljem in rozinami. Kot je povedal, je njegov namaz vedno drugačen, odvisen od sestavin, ki so mu na razpolago. Namaz smo dali na koščke kruha. Bolj pogumnim je g. Cortese spretno podtaknil grenke liste trikotne ločice, predhodnice današnje solate. Kupčke skute smo zavijali v liste. Sprva smo jedli previdno, pogledujoč k drugim, kako jim gredo grižljaji po grlu. A vsak naslednji je šel lažje. Grenak okus ločice se je v ustih nevtraliziral s sladkimi rozinami in predsodki so se polagoma razblinjali.

Okušanje ločice je bil uvod v spoznavanje divjih zeli. Samo nekaj korakov za vogalom stavbe nam jo je g. Cortese predstavil v naravni rasti. Streljaj naprej smo naleteli na potrošnik, ki je prednik današnjega radiča. Tudi sicer smo zvedeli, da ima večina današnjih gojenih kultur svoje prednike v divjih vrstah. Počasi smo se premikali naprej in povsod okrog so rasle užitne zeli. Naj naštejem le nekatere: bela metlika, ki jo podobno kot blitvo uporabljamo za kremne juhe, prikuhe, zelenjavne zavitke ipd., zatem navadni pelin, regačica, navadni oslad, šaš, pa medvedje tace ali dežen, navadna krišina iz družine kopriv… Večina od nas je vsako rastlino okušala, si jo shranila v mapo in zabeležila njeno ime. Sprva je bilo obema fantkoma rahlo dolgčas in sta ostajala v ozadju. A ne za dolgo. Z zanimanjem sta žvečila cvetove ozkolistnega trpotca z okusom po gobah. Brž sta stekla naprej in odslej radovedno sledila razlagam g.Corteseja.

Sledil je krajši postanek na robu Radenskega polja, kjer raste šaš. Rastlina ima užitno steblo z okusom po lešnikih. Naprej ob poti, na strmem grajskem pobočju, rastejo še številne divje zeli. Meni je bil po imenu in po okusu všeč navadni kosmuljek. Uporabni so njegovi poganjki, lahko jih poješ surove ali popečene na olju. Previdnost pa ni odveč pri divjem korenju, saj nekatere njegove podvrsti niso užitne.Včasih lahko le majhne razlike v nazobčanosti listov, v obliki cvetov…pomenijo, da je rastlina strupena. Kot je poudaril g.Cortese, nikoli ne nabirajmo rastlin, za katere nismo prepričani, da so užitne. Raje ostanimo pri preverjenih, pa čeprav sprva njihovo število še ne bo veliko.

Tako smo se ob prijetni razlagi povzpeli po strmi stezi proti gradu. Na travniku, tik pod vrhom, smo si nabrali divjo hrano za večerjo. Ni nam je bilo težko najti, kajti narava okoli Boštanjskega gradu je res bogata. Kot da bi tukajšnje bujno rastlinje kljubovalo človekovi razdiralni moči, njegovi nerazumljeni sli po uničevanju, čemur so priča žalostni ostanki razvalin gradu na vrhu vzpetine. Z mesta, kjer je nekoč stal mogočen grad, kar je razvidno iz Valvazorjeve upodobitve, pa je še dandanes v jasnih sončnih dneh neponovljiv razgled na najvišji vrh Slovenije, na naš ponosni Triglav.

Dan se je polagoma nagibal proti večeru in naše druženje se je približevalo koncu. Iz nekdanjega grajskega dvorišča, smo se naglo spustili skozi nevarno razpadajoči portal gradu do začetne točke srečanja. Nabrano rastlinje smo drobno narezali in ga pomešali s kuhano ajdovo kašo, z malo soli in oljčnega olja. V kaši so bili koščki travniške kadulje, oslada, kosmuljka, narezanih pecljev medvedjih tac in navadne strašnice z okusom po kumarah. Jed smo povrhu okrasili s celimi cvetovi ivanjščic. Pojedina je bila pisana, aromatična, okusna in nasitna. Bojazen, da me bo po intenzivnih aromah in tolikih okušanjih tega dne bolela glava, je bila odveč. Počutila sem se odlično.

S prijetnimi občutki sem se vračala domov. Zdravilno divje rastlinje sem spoznala v naravi in pod strokovnim vodstvom. Odslej ga bom brez strahu nabirala, z zavestjo, da si lahko z njim pomagam izboljšati počutje. Dejstvo, da s sprehodom na svežem zraku združiš prijetno s koristnim, pa ti daje še dodatno zadovoljstvo.                                              

zapisala Katarina Panjan                       

Če vas je prispevek navdušil, in bi se radi pridružili naši naslednji delavnici, potem prisrčno dobrodošli, da se nam pridružite! Klik na povezavo, da preverite letošnji delavnici

 

Nazaj

Z resnico srca do svetlobe sveta

Izvedba spletne strani kABI d.o.o.
idejna zasnova HeC
2011

Naša spletna stran uporablja piškotke, ki se naložijo na vaš računalnik. Ali se za boljše delovanje strani strinjate z njihovo uporabo?

Več o uporabi piškotkov

Uporaba piškotkov na naši spletni strani

Pravna podlaga

Podlaga za obvestilo je spremenjeni Zakon o elektronskih komunikacijah (Uradni list št. 109/2012; v nadaljevanju ZEKom-1), ki je začel veljati v začetku leta 2013. Prinesel je nova pravila glede uporabe piškotkov in podobnih tehnologij za shranjevanje informacij ali dostop do informacij, shranjenih na računalniku ali mobilni napravi uporabnika.

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, pomembne za delovanje spletnih strani, največkrat z namenom, da je uporabnikova izkušnja boljša.

Piškotek običajno vsebuje zaporedje črk in številk, ki se naloži na uporabnikov računalnik, ko ta obišče določeno spletno stran. Ob vsakem ponovnem obisku bo spletna stran pridobila podatek o naloženem piškotku in uporabnika prepoznala.

Poleg funkcije izboljšanja uporabniške izkušnje je njihov namen različen. Piškotki se lahko uporabljajo tudi za analizo vedenja ali prepoznavanje uporabnikov. Zato ločimo različne vrste piškotkov.

Vrste piškotkov, ki jih uporabljamo na tej spletni strani

Piškotki, ki jih uporabljamo na tej strani sledijo smernicam:

1. Nujno potrebni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo uporabo nujno potrebnih komponent za pravilno delovanje spletne strani. Brez teh piškotov servisi, ki jih želite uporabljati na tej spletni strani, ne bi delovali pravilno (npr. prijava, nakupni proces, ...).

2. Izkustveni piškotki

Tovrstni piškotki zbirajo podatke, kako se uporabniki vedejo na spletni strani z namenom izboljšanja izkustvene komponente spletne strani (npr. katere dele spletne strani obiskujejo najpogosteje). Ti piškotki ne zbirajo informacij, preko katerih bi lahko identificirali uporabnika.

3. Funkcionalni piškotki

Tovrstni piškotki omogočajo spletni strani, da si zapomni nekatere vaše nastavitve in izbire (npr. uporabniško ime, jezik, regijo) in zagotavlja napredne, personalizirane funkcije. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletni strani.

4. Oglasni ali ciljani piškotki

Tovrstne piškotke najpogosteje uporabljajo oglaševalska in družabna omrežja (tretje strani) z namenom, da vam prikažejo bolj ciljane oglase, omejujejo ponavljanje oglasov ali merijo učinkovitost oglaševalskih akcij. Tovrstni piškotki lahko omogočajo sledenje vašim akcijam na spletu.

Nadzor piškotkov

Za uporabo piškotkov se odločate sami. Piškotke lahko vedno odstranite in s tem odstranite vašo prepoznavnost na spletu. Prav tako večino brskalnikov lahko nastavite tako, da piškotkov ne shranjujejo.

Za informacije o možnostih posameznih brskalnikov predlagamo, da si ogledate nastavitve.

Upravljalec piškotkov

Žarek, Svetovanje, naravno zdravljenje in založništvo, Helena Cesar s.p.