Ko življenje spet steče

V ponedeljek zvečer sem ob spremljanju oddaje Tednik  (13.4.) povsem po naključju ujela prispevek o načrtovanem turističnem središču na sotočju Save Dolinke in Bohinjke.
Na eni strani želja po razvoju in dobičku, na drugi pa krhkost naših rek in življenja, ki v njih tiho utripa.

Naše reke — predvsem Sava — so že močno zaznamovane z jezovi.
In vendar se zdi, da skrivnosti in lepote tekoče vode še vedno ne znamo zares začutiti.
Kar težje razumemo, pogosto tudi lažje prezremo … ali celo preoblikujemo po svojih merilih.

Reke, ki so prosto tekle milijone let, smo v nekaj desetletjih ukrojili po svoje.
A mnoge kulture in posamezniki nikoli niso pozabili, kaj pomeni razmišljati kot reka — in kako ji prisluhniti.
Vedo, da sta usoda rek in usoda ljudi neločljivo prepleteni. Da se, na neki globlji ravni, pretakamo skupaj.

Morda pa prav zato ni naključje, da se tudi v nas kdaj ustavi tok.
Da čustva zastanejo, da energija ne teče, da se v notranjosti začnejo nabirati »jezovi« — pogosto nevidni, a zelo občutni.

Ob prebujanju narave si želim, da se prebujanje dotakne tudi nas.
Da se za trenutek ustavimo — in se iskreno vprašamo, kje v sebi zadržujemo tok življenja.

V tradicionalni kitajski medicini je pomlad povezana z elementom lesa — z gibanjem, rastjo in razraščanjem v vse smeri. To je čas jeter, ki skrbijo za nemoten pretok energije po telesu. Ko je ta tok prost, čutimo več lahkotnosti, jasnosti in notranjega zagona. Ko zastane, pa se lahko pojavijo napetost, razdražljivost ali občutek ujetosti.

Zato te vabim na celostno masažo, ki s toplino dotika podpira pretok po meridianih, še posebej na področju jeter in celotnega sistema, ki v tem času potrebuje največ nežne podpore.
Masaža pomaga mehčati zastajanja, spodbuja gibanje energije in telesu omogoči, da znova sledi svojemu naravnemu ritmu.

To je prostor, kjer se lahko ustaviš, zadihaš — in dovoliš, da tok v tebi spet steče. Dobrodošla /dobrodošel, da si podariš ta čas zase.

Helena iz Žarka