Starosvetnosti v mesecu februarju

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Časi se vrtijo hitreje kakor nekoč in koraki življenja so vse bolj nagli. Mnogo tistega, kar je nekdaj človeku osvetljevalo pot in mu dajalo oporo, danes tone v molk pozabe. In kje drugje bi se smeli znova spomniti teh drobnih, a dragocenih sledov minulih dni, kakor prav v zapisih starih pratik, ki so stoletja dolgo spremljale ritem človeka in narave.

Ne gre le za ohranjanje spomina na preživeto, temveč za tiho vprašanje, ali se med temi starimi šegami ne skriva tudi kaj takega, česar ne bi kazalo docela opustiti. Ljudski običaji so namreč izrasli iz človekove notranje potrebe po lepšem, polnejšem bivanju; so odsev njegovega čustvovanja, njegovega hrepenenja, da bi vsakdanjim dnem vdihnil prazničnost. Kakor skoraj ni pomembnega mejnika v človekovem življenju brez posebnih obredov, tako tudi v življenju narave – v njenem večnem kroženju letnih časov – ni prehoda, ki ga človek ne bi skušal zaznamovati s šego, pesmijo ali dejanjem.

Izbor tukaj zapisanih običajev ni ne popoln ne učen. Naj bo le droben šopek spominov, utrgan iz bogate zakladnice še nedavno živih navad, ki so spremljale tok leta in menjavo letnih dob. Mnoge so sčasoma nadeli versko obleko, a pod njo še vedno slutimo starodavno jedro poganskih verovanj, ki so se tiho ohranjala iz roda v rod.

Iz slovenske stoletne pratike

O koledarskem mesecu

Ime meseca februar izhaja iz rimske besede februatio, ki pomeni očiščenje. Nekdaj ni šlo le za telesno, marveč predvsem za duhovno očiščenje – odganjanje zlih sil zime, ki so se še oklepale zemlje. Februar je bil zadnji mesec starega rimskega leta, zato so mu v prestopnih letih dodajali dodaten dan, kar se je ohranilo vse do današnjega časa.

Martin iz Kole ta mesec imenuje Setszann oziroma sečan, poimenovanje, ki se je v rahlo spremenjeni podobi obdržalo stoletja dolgo. V Novi kranjski pratiki iz leta 1775 zasledimo ime svičan, ki ga je Fr. Metelko v Novi pratiki za prestopno leto 1824 dokončno preoblikoval v svečan – ime, ki še danes živi v našem jeziku.

Kot zanimivost velja omeniti, da so Slovenci v Reziji februar imenovali mali mesec, Blaž Potočnik pa mu je skušal nadeti ime talnik. Če je staro ime sečan verjetno povezano s sekanjem in lomljenjem zime, se zdi, da svečan izhaja iz sveč, ki v tem času vise s kapov kakor ledene luči. Da pa starodavni sečan ni povsem utonil v pozabo, pričajo tudi zapisi jezikoslovca dr. Jakoba Riglerja, ki je še v začetku prejšnjega stoletja ta izraz zasledil v južno-notranjskih govorih.

Vremenski pregovori

(Sledi izbrani venec ljudske modrosti, v katerem se skozi kratke, a pomenljive besede zrcali dolgoletno opazovanje neba, mraza in toplote.)

• Svečnica zelena, cvetna nedelja snežena.
• Sveti Matija (24.II.) - led razbija, če ga ni - ga naredi.
• Na svečnico mušice, poznejše rokavice.
• Ako je preveč toplo svečana, v malem travnu še počiva hrana; če proti svečanu hud je mraz, malemu travnu poti se obraz.
• Če na svečnico dežuje, kmal' pomlad se oglasuje.
• Na svečnico če burje ni, malega travna kaj nori.
• Bodi Katarina ali Kres, če je mrzlo, neti les.
• Ako na svečnico jug drži, bo še huda zima.
• Bolje je svečana videti na polju volka, kakor v srajci moža.
• Ako poje žvižgavec pred sv. Matijem, bo slabo vreme, ako pozneje, bo dobro.

Ljudske šege in običaji po letnih časih

PUST

Pustovanje sodi med najstarejše šege našega ljudstva. V širšem pomenu zajema čas od svetih Treh kraljev do pepelnice, v ožjem pa zadnje dneve pred njo, ko se veseljačenje stopnjuje in doseže svoj vrhunec na pustni torek. To je čas prehoda, ko zima izgublja svojo moč in se pod pepelom že tli pomlad. Zato ni čudno, da v pustnih šegah prepoznavamo sledove davnih obredov – bodisi kot boj pomladi z zimo bodisi kot spomin na čaščenje rajnih, ki so se ljudem približevali v podobah našemljenih mask.

Pust je bil obenem tudi praznik novega leta naših prednikov. In kakor se spodobi za praznik, so si ljudje tedaj privoščili obilnejšo mizo in poln krožnik. V celjski okolici se je ohranilo verovanje, da bo vse leto v pomanjkanju tisti, ki se na pustni dan ne naje. Pustne šeme so hodile od hiše do hiše, zbirale darove in iz njih pripravljale skupno gostijo; ponekod v Istri so z nabrano hrano pogostili kar vso vas.

S pustom je povezano tudi mnogo vraž, ki so segale v rodovitnost polj, zdravje živine in srečo v hiši. V Beli krajini so denimo verovali, da se bo dekletu, ki bo na pustni večer pometla izbo iz vseh štirih kotov proti sredini, še isto noč prikazal njen bodoči mož.

Na Slovenskem ima pust tudi svojega posebnega varuha – Kurenta oziroma Korenta, ki goduje prav na pustni torek. V starih pratikah je celo upodobljen, čeprav brez svetniškega venca. O njem kroži mnogo pripovedi; nekatere so mlajšega izvora, druge pa v sebi še nosijo prastaro pogansko jedro. V njih se Kurent kaže kot ljudski junak, veseljak in prekanjenec, ki s svojo domiselnostjo prelisiči hudiča, smrt in nazadnje še samega svetega Petra. V njem lahko uzremo simbol razbrzdanega veselja, življenjske sile in starodavnega božanstva, sorodnega grškemu Dionizu.

Za vas zbrala Helena Cesar

Grafike je ustvarila Irena Petrič Urankar; njeno delo si je mogoče ogledati v Centru Veles.

Knjige v naši ponudbi sledijo naravnim ritmom in človeku prijaznim vrednotam. Vabljeni, da pobrskate med Starodavnimi znanji – koledarji so na voljo le še kratek čas.