Starosvetnosti v mesecu aprilu

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje čedalje hitreje menja svoj ritem, marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino in smisel, pa tone v pozabo. Kje naj najdemo prostor, da se spomnimo teh drobnih posebnosti iz nekdanjih dni, če ne prav v zapisih stoletne pratike?

Seveda ne gre le za ohranjanje spomina na tisto, kar se je že davno izpelo; med starim je marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči. Ljudski običaji so odsev čustvovanja našega človeka – v njih se zrcali njegova želja, da bi obogatil pusto vsakdanjost. In kakor ni mejnika v človekovem življenju brez posebnih običajev, tako tudi ni prelomnice v naravi, ki se razodeva v menjavi letnih časov, da ji človek ne bi skušal dati poseben pomen s šegami in navadami.

Izbor, ki je pred vami, ni ne znanstven ne popoln. Naj bo le opomin na bogastvo še živih – ali vsaj do nedavna živih – običajev, ki spremljajo letni krog. Mnogi med njimi imajo na zunaj verski značaj, a se za to preobleko pogosto skriva pradavno jedro poganskega mnogoboštva.

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

Ime meseca aprila je mogoče razložiti na več načinov. Nekateri ga povezujejo s staro latinsko besedo apricus, ki pomeni »sončen«, drugi pa ga izvajajo iz glagola aperio – »odpreti«, »razodeti«. Po obeh razlagah naj bi ime označevalo mesec, ki odpre vrata soncu in pomladi.

Ime mali traven je skupno večini slovenskega prostora in izvira iz staroslovenskega besednega zaklada. Beseda traven ponazarja čas, ko začne zeleneti trava, zato ni nič nenavadnega, da se je njegov pomen nekoč glede na krajevne razmere raztezal tudi čez več mesecev.

Do konca meseca se dan podaljša za približno uro in pol.

Vremenski pregovori

• Kolikor dni so žabe pred svetim Jurijem (24. 4.) regljale, toliko dni po njem bodo molčale.
• Prezgodnja toplota prinese poznejšo mrzloto.
• Če se vrana že ob svetem Juriju v žito skrije, »dobra letina, veliko žita« na ves glas oznanja.
• Če malega travna grmi, slane ni več bati.
• Če drevje ob koncu malega travna lepo cveti, bo poletje toplo, zdravo in bogato s sadjem.
• Če je mali traven presuh, kmetu ni ljubo; če pa dež večkrat pride, se ga iz srca razveseli.
• Malemu travnu ne zaupaj – četudi je breg zelen in topel; burja ga hitro obrne in sneg pobeli svet.

 Ljudske šege in običaji po letnih časih - CVETNA NEDELJA IN VELIKI TEDEN

Cvetna nedelja, ki ji na Goriškem in v Benečiji pravijo tudi »oljčna nedelja«, je praznik v spomin na Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem. Evangelij pripoveduje, da ga je množica navdušeno sprejela in pred njim razgrinjala oljčne vejice.

Nekoč so ta dogodek uprizarjali s sprevodom, v katerem je igralec najprej jezdil na pravem, kasneje pa na lesenem oslu. Danes tega običaja ne poznamo več, se pa po vsej Sloveniji ohranja navada, da otroci na ta dan k blagoslovu v cerkev prinašajo butare – iz šibja, zelenja in okraskov spletene snope.

Poimenovanja in sestava butar se razlikujejo od kraja do kraja: v Prekmurju jim pravijo pušelj ali šop, na Štajerskem butara, presmec ali pušeljc, na Koroškem prajtelj, na Gorenjskem beganica …

Vse kaže, da se za krščansko obliko skriva starejši obred, povezan s »svetim« rastlinjem, ki naj bi pospeševalo rast in plodnost ter varovalo pred boleznijo, neurjem in zlimi silami. To vlogo je pozneje prevzel blagoslovljeni les, ki ga na kmetih hranijo vse leto: z njim kropijo, ga zažigajo ob neurjih in ga uporabljajo ob pomembnih življenjskih trenutkih – celo ob smrti.

Cvetna nedelja odpira veliki teden. V prvih dneh je treba postoriti največ, saj po starem že od srede, najpozneje pa od četrtka naprej, večja dela niso bila dovoljena. Ponekod so že v sredo začeli ragljati, na Škofjeloškem pa so »strašili Boga«. Dečki so zbirali staro ropotijo in jo do velikega petka razbijali. Drugod so »mlatili juda« – z udarci palic po tleh pred cerkvijo.

Zvečer so ljudje obiskovali božji grob, nekoč pa so mesta oživljale tudi pasijonske procesije, ki so uprizarjale Kristusovo trpljenje. Najbolj znana je bila škofjeloška, katere besedilo je pripravil kapucin oče Romuald.

Na veliko soboto blagoslovijo ogenj, ki ga fantje odnesejo domov za pripravo velikonočnih jedi. Kdor je prvi prinesel ogenj, je na veliko nedeljo prejel pirhe. Blagoslovljena voda je služila za kropitev hiše in polja.

Pravo praznovanje se začne po koncu posta. V cerkvi znova zazvonijo zvonovi, gospodinje pa k blagoslovu odnesejo velikonočne jedi: potico, gnjat, hren in pirhe. Ponekod še danes odmeva pokanje z možnarji – starodaven način odganjanja zlih sil.

Velikonočna nedelja ostaja najslovesnejši praznik leta, zaznamovan z vstajenjsko procesijo in skupnim obedom. Po stari navadi je gospodar šele to jutro razdelil žegen med domače in živino. Obiski niso bili dovoljeni – šlo je za družinski praznik.

Na velikonočni ponedeljek pa se praznovanje razrahlja: sledijo igre, sprehodi in »hoja v Emavs«.

Posebni pomladanski običaji so povezani tudi z nekaterimi svetniki, zlasti z Jurijem. Jurjevanje je bilo nekoč razširjeno po vsej Sloveniji, danes pa se je ohranilo predvsem v Beli krajini in na Koroškem.

Jurij je poosebljal pomlad v večnem boju z zimo. Nastopal je bodisi kot človek, ovit v zelenje, bodisi kot simbolično drevo; na Koroškem pa tudi v slami. Obhodi so bili povezani z zbiranjem darov – kot je bilo v takih šegah od nekdaj v navadi.

Za vas zbrala Helena Cesar

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo