Ko sneg pobeli pokrajino, se tudi znotraj nas nekaj pobeli. Zunanji mir podpira notranji mir. Vse se upočasni – in v tem upočasnjevanju se živčni sistem ponovno nauči, da ni treba biti ves čas na preži. Tudi odmetavanje snega postane oblika zavestnega gibanja, priložnost za stik, za kratek pogovor, za občutek pripadnosti.

Sneg nam daje dovoljenje, da smo bolj človeški.
Da smo manj v glavi in bolj v telesu.
Da si dovolimo počitek, igro in stik.

Zato delajmo snežake.
Smejmo se.
Dihajmo globlje.

In si dovolimo mir – ne kot nekaj, kar moramo doseči, temveč kot stanje, ki se spontano pojavi, ko se počutimo dovolj varne, da smo preprosto to, kar smo. 

Udobno se namesti.
Naj telo najde položaj, v katerem se mu ni treba truditi.

Ne spreminjaj diha.
Le opazuj, kako prihaja in odhaja.
Kot sneg, ki tiho pada – brez napora.

Predstavljaj si, da se pokrajina okoli tebe počasi pobeli.
Zvoki se zmehčajo.
Robovi postanejo mehkejši.
Vse se upočasni.

Sneg te ne mudi.
Ne zahteva.
Samo je.

Mir, ki si ga začutil(a),
ni nekaj, kar bi moral(a) zadržati.
Je nekaj, kar lahko vedno znova povabiš.

Z enim dihom.
Z enim dotikom.
Z enim nežnim tapkanjem. 

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

O koledarskem mesecu

Mesec januar je dobil ime po rimskem bogu Janusu, varuhu prehodov in mestnih vrat, ki so ga upodabljali z dvema obrazoma – enim, obrnjenim v preteklost, in drugim, zazrtim v prihodnost. V najstarejšem rimskem koledarju se je leto začelo s prvim marcem, ob začetku pomladi, ko so novi konzuli nastopili svojo službo. Leta 154 pr. Kr. so Rimljani zaradi vojaških razmer v Španiji preprečili menjavo konzulov sredi leta in začetek leta prestavili na 1. januar. Ta datum se je obdržal in postal tudi predmet slavnostnega obeleževanja, povezanega s saturnalijami, prazniki v čast bogu setve Saturnu.

Vremenski pregovori

Ljudske šege in običaji

V času zime energije mirujejo. To je čas, ko nas ledena jasnost umirja, prav tako nas z mirom objame zasnežena pokrajina.  Ne manjka pa niti razigranih zimskih radosti! Polni smo pričakovanja  praznikov in novih začetkov. Še pred tem pa je potrebno zaključiti staro leto, narediti notranjo inventuro.  Ponavadi  si zaželimo vse dobro v novem letu in tudi pričakujemo tako. Velikokrat  se soočamo s tem, da življenje ni enostavno, da smo dnevno na preizkušnji.
Se zavedamo moči svojih misli, ko včasih nezavedno sprejemamo dnevni ritem, ki nam ga na nek način vsili način življenja? Je možen drugačen pristop?  Nas narava v tem podpira?
Omenili smo že, da tako Ayurveda kot kitajska tradicionalna medicina  posebno pozornost namenjata letnim časom s priporočilom,  da posameznik sledi sezonski rutini, ki se imenuje ritucarya  skozi utrip narave. Tako je  možno živeti  v harmoniji z naravnimi cikli in se prilagajati spremembam v zunanjem okolju.

Kaj naj svetuje Ayurveda v okviru sezonske rutine za zimski čas
Pozimi  hodimo spat bolj zgodaj in lahko vstajamo kasneje. Skozi dan smo umirjeni in ne hitimo, kljub življenjskemu ritmu. Nosimo svetle, tople barve kot sta rdeča in oranžna. Na jedilniku povečamo količino toplih jedi kot so juhe, enolončnice, žitarice s toplim mlekom z namenom, da izravnamo učinke zimskega mraza. Čez dan pijemo veliko toplih napitkov kot na primer ingverjev čaj in druge zeliščne napitke, ki nas segrevajo. Ko gremo ven, si ne pozabimo pokriti glave.

Zakaj je novoletno in božično drevesce prav jelka? Verjetno je glavni vzrok njena zimzelenost in s tem povezana mitološka simbolika večnega ali vedno znova rojevajočega se življenja. Iz ljudske izkušnje je znan jelkin blagodejni vpliv na človekovo zdravje in počutje skozi vse leto, predvsem pa v zimskih mesecih, ko ljudem primanjkuje energije.  Ljudem je bilo od nekdaj znano, da jelka odpravlja bolečine, pomirja in bistri um. Zato se je v ljudskem zdravilstvu dolgo ohranil običaj polaganja jelkinih vej pod vzglavje ali posteljo. Jelka tudi pomaga obvladovati čustva, vonj zažganih posušenih jelkinih vej pa je odlično sredstvo za energijsko čiščenje dóma od negativnih energij. Malokdo ve, kako močno zdravilno delovanje imajo tudi jelkini storžki. Čim več jih imamo v svojem domu, tem bolj čist in zdrav je zrak. Smiselno je, da si jih naberemo za zimo, s tem, da nikoli ne trgamo storžkov z drevesa, ampak poberemo odpadle. Če jelkin storž za nekaj minut podržimo med dlanmi, naj bi odpravili vso negativno energijo, ki se je nabrala v telesu. Priporoča se, da jih namestimo na obolele dele telesa, saj lahko odpravijo bolečino in pospešijo celjenje. Če jelke zasadimo ob robu posestva, bodo delovale kot zaščitni pas in onemogočale vdor negativnih vplivov okolja. Sprehod skozi jelkin gozd pa odpravlja stres,  slabo razpoloženje, žalost in depresijo. Če se s hrbtom za nekaj minut  naslonimo na jelko, slabo razpoloženje in mračne misli kar naenkrat izginejo.

December – Gruden

Ime decembra izvira iz rimskega koledarja, ko je bil to še deseti mesec v letu; decem v latinščini pomeni deset. Slovensko ime Gruden je zelo staro: zasledimo ga že pri Martinu iz Loke, pozneje pri Trubarju, in ostane nespremenjeno tudi v Novi kranjski pratiki (1741). Blaž Potočnik ga je sredi 19. stoletja nekoliko preoblikoval v Grudnik, ljudje pa so ohranjali še druga domača imena: Kolednjak, Božični mesec, Veliki božičnik, Venahtnik …

Po razlagi izhaja ime iz besede gruda, saj se v tem času zemlja zaradi mraza in vlage drobi in grudi.

Vremenski pregovori

• O božiču za steno, o veliki noči za pečjo.
• Sveti dan vetrovno – k letu bo sadje polno.
• Kolikor bližje je božič mlaja, toliko hujši mraz prihaja.
• O božiču zeleno, o veliki noči sneženo.

Uskladimo se z naravnimi ritmi: Pester izbor domorodnih koledarjev in simpatičnih rokovnikov vas čaka v naši spletni trgovini Žarek ter v trgovinici Žarek PE Sončni dvori v Grosupljem! 

V dneh, ko se svet upočasni in se megla raztegne čez pokopališča, se spominjamo tistih, ki so nekoč hodili med nami. A dan spomina na mrtve ni le poklon smrti – je tudi praznik življenja, ljubezni in neprekinjene povezanosti med rodovi.

V letošnjem letu bom za vas vsak mesec pobrskala po Slovenski stoletni pratiki iz začetka prejšnjega stoletja in dodala še katero izmed zanimivosti. Prav je odstirati starodavna vedenja in jih vnašati v vsakdanje življenje, mislim na tista, ki so v povezavi z naravnimi ritmi in sezonsko rutino.

Ime SEPTEMBER je povzeto še iz prvotnega rimskega koledarja, ko je bil ta mesec šele sedmi - "septem" pomeni namreč v latinščini sedem. Slovenska imena, ki so bila pri raznih avtorjih za ta mesec svoj čas v rabi, so kaj pisana preden je obveljalo ime Kimavec ...

- stari vremenski pregovori: Tilen (1. IX.) oblačen, meglen, grda, deževna jesen; Tilna če jasno, gorko, štiri bo tedne vedro.

- o žegnanju in obredih: Mihaelov dan je nekak mejnik pastirskega leta, kajti pravijo, da "pašo zapre". Kaj je nageljnov semenj ali bokova ojscet ...

Dragi bralci,

ko pride jesen, se svet nekako upočasni. Megla zjutraj še malo podremlje nad travniki, jablane se sklonijo pod težo sadežev in zrak zadiši po pečenih jabolkih ter cimetu. To je čas, ko se svet mehko obrne navznoter — k domu, k spominom, k koreninam.

V teh dneh v Podsredi praznujejo dan Kozjanskega jabolka. To ni le praznik sadeža, ampak praznik vsega, kar jabolko predstavlja: potrpežljivosti, rodovitnosti, preprostosti in spomina. Na Kozjanskem še vedno ohranjajo lep običaj – za vsakega novorojenčka posadijo jablano. Drevo raste z otrokom, kot bi z njim delilo dih, rast in zgodbo.

Tudi zame so posadili jablano. Stari ata mi je povedal, da je to moja jablana – in res, njeni sadeži so bili posebno sladki. Morda zato, ker so v njih dozoreli vsi tisti poletni dnevi, ko sem se igrala pod njo, in vse nevihtne noči, ko je veter šumel med listjem. Ko sem ugriznila v njeno jabolko, sem okusila več kot le sad – okusila sem čas.

Ko danes znova ugriznem v jabolko, čutim moč narave, ki je v njem zapisana: sonce in dež, grom in tišina, potrpežljivost in energija. Jabolko ni samo sadež – je svet v malem, celota, ki jo je oblikoval vsak letni čas posebej.

In ko v teh dneh hodimo na pokopališča, urejamo grobove in se spominjamo svojih dragih, jablana dobi še globlji pomen. Njene korenine segajo globoko v zemljo, njene veje pa se raztezajo proti nebu. Povezuje svet živih in tistih, ki jih ni več – kot tih spomin, ki še vedno raste.

V starih zgodbah so pravili, da jablana prinaša zdravje, modrost in novo življenje. In še danes mnogi verjamejo, da če na božični večer prerežeš jabolko in vidiš v sredici zvezdo, bo v tvoji hiši vse leto sreča.

Ko doma pripravim jabolčni štrudelj s cimetom, imam občutek, da obujam starodavno modrost. Z vsako plastjo testa, z vsakim rezom jabolka in z vonjem, ki napolni hišo, kot bi se vračale vse zgodbe mojih prednikov. Roke, ki so nekoč gnetle testo, in glasovi, ki so se tiho smehljali ob pečici.

In takrat pomislim, da ko jemo jabolko, ne jemo samo sadeža.
Jemo sonce, dež, veter in spomin.
Jemo življenje samo.

Zapisano ob dnevu Kozjanskega jabolka – za vse jablane, ki še vedno rastejo z nami.
–– Helena Cesar