In sva šla na pot

V času dopusta se spodobi kam iti. Ker ne zaostajava za drugimi sodržavljani, sva se namenila na 'trendovsko' pot daleč stran od ponorelega sveta. Moja želja za odklop je preprosta: jutranja kavica v miru narave, topel obrok pri lokalnih ponudnikih tudi z namenom spoznavanja kulinarike, ogled krajevnih znamenitosti, razvajanje v toplicah, udobno spanje in vsaj minimalno udobje.

Odločitev je bila sprejeta: najem starodobnega avtodoma in pot proti Prlekiji in še malo čez mejo. Predelan kombi je bil res markanten s krasnimi zavesicami, udobnimi ležišči, srčkano kuhinjo, hladilnikom, v prtljažniku pa je bila vsa potrebna oprema za užitek in sprostitev v naravi. Za srečo sem vzela še plišastega volkca Wolfija in primerno potiskano brisačo.

In sva šla na pot z izdelanim načrtom, vsak s svojo spalko, s po eno torbo oblačil in potrebno hrano. Po dobrih 50 kilometrih poti v sončnem vremenu in čakanju zaradi dela na cesti, sem že občutila nervozo zaradi ropotanja hladilnika ter nepričakovanega dodatnega gretja za sedežem. Požirek vode me bo ohladil, vendar …, »Janž, kje pa je tvoja torba?« »O, pa res?!« In sva šla nazaj. Torba je zvesto čakala doma pod grmovjem na parkirišču.

Vznemirjena od poti sva ugotovila, da nama ne bo uspelo v doglednem času priti do prijateljev, kjer sva nameravala prenočiti. »Jutro bo bolj primerno za nadaljevanje poti,« sva bila soglasna. Drugi dan sva resno zagrizla v odpravo. Izbrala sva pot preko Dolenjske in se mimogrede ustavila še na pokopališču in prižgala svečko pokojni prijateljici. Glej ga zlomka, dobila sva kazen zaradi neprimernega parkiranja … Da bi se razvedrila, sva se odločila za obisk zeliščne kmetije, za katero sva dobila priporočilo. Po neuspeli navigaciji in pogostimi stiki z domačini sva končno prišla do cilja, vendar razen table in zaprtega objekta ni bilo ničesar. Očitno je v času od objave na spletu do najinega obiska projekt propadel.

Uspešno sva nadaljevala pot, se okrepčala v najboljši gostilni na tistem koncu in se za prvo noč namestila pri prijateljih v Prlekiji. Parkirala sva na prekrasnem travnatem dvorišču z rožami, bohotnimi bananovci ter sadnim drevjem. Idealno! Potem pa je privihrala nevihta. Janž je (po vsej verjetnosti pod pretvezo) šel gledat nogomet k prijateljem v hišo, jaz pa sem se odločila, da bom poskušala zaspati brez njegovega smrčanja … Žal se je nevihta razbesnela in veje dreves so udarjale po ubogem avtodomu. Začelo je tudi kapljati pri zadnjem oknu – še dobro, da sem podstavila skledo za solato, ki je prestregla vse pogostejše kaplje.

Naslednji dan je še vedno deževalo, tudi ohladilo se je! Nič ni bilo z zajtrkom in kavico zunaj in sva šla na pot premražena. Tudi avtodom se je malce ugreznil v premočeno travo, vendar se je po nekaj poskusih pogumno premaknil. Lilo je kot iz škafa, vidljivost je bila otežena, tabel ob cesti kar ni bilo moč prebrati, krožila sva po neznanih cestah, »Ha, tukaj sva pa že bila!« Še dobro, da sva naletela na gostilno v bližini meje in dobila potrebna navodila, kje in kako najhitreje priti v bližnje toplice na sosednji strani, kjer imajo savne. Končno sva prečkala državno mejo in kmalu po obvozih zaradi dela na cesti pristala na razvajanju. Neprecenljivo!

Vrnitev v Slovenijo je bila ponovno adrenalinska, saj se vreme še vedno ni uneslo pa tudi poti si nisva zapomnila. Pritegnila sva celo pozornost obmejne policije, ki je preverila, da morda ne tihotapiva prebežnikov. Vse se je dobro končalo! »Kje pa bova prenočila?« Gorenjski Janžev predlog je bil, »Parkirajva kar v gozdičku ob Muri,« Moja, previdna ugotovitev pa, »Mar ne vidiš, kako narašča voda, vsak čas se bo razlila čez nasip?!« Vztrajala sem, da si zakupiva kamp prostor za nočitev v nama že znanih bližnjih toplicah na naši strani. Najprej sva se okrepčala z večerjo, nato že v temi parkirala avtodom – vsaj poskušala sva, vendar nisva našla zakupljene lokacije – mesta s to številko preprosto ni bilo! In sva šla nazaj na recepcijo, prosila za premestitev v bližini sanitarij, čakala na priklop elektrike, da sva napolnila telefone … Deževje se je še stopnjevalo in dokončno je popustilo tesnilo z izolacijo pri zadnjem oknu in vratih … Dež je z vztrajnim curkom tekel in se razlival po ležišču in prvič sem spala v dežnem plašču s kapuco na glavi.

Sva preživela do jutra – povsem osvežena in prebujena! Tudi jutranja pot do sanitarij je bila potrebna pozornosti: blatna in spolzka. Tokrat sva bila oba soglasna, »Domov, domov!!« Tudi jutranje kopanje v topli termalni vodi naju ni prepričalo, da bi ostala še kakšen trenutek. Seveda je preteklo kar precej časa in kilometrov in deževja, da sva zagledala domači kraj … Ko sva prišla domov, se je nebo razjasnilo, posijalo je sonce in končno sem si lahko privoščila tisto tako želeno kavico v naravi.

Helena Cesar