Majhna sem bila, piške sem pasla ...

Majhna sem bila, piške sem pasla, piške so čivkale, jaz sem pa rasla …

Ko sem bila majhna, še v predšolskem obdobju, sem že imela svoje delovne obveze. Ponosno sem pri večerji poročala o opravljenem delu, ko smo se pogovarjali o dnevu in delali načrte za naslednji dan. Zgodaj sem sodelovala pri 'gospodarskih' pogovorih. Moje obveze so bile: skrb za piščančke in kokoške, kar je zajemalo več opravil: pobiranje jajc, pravilno shranjevanje, skrb za hrano, da so imele vedno polne krmilnice, vzgoja piščančkov in učenje, kako in kje se gre v kurnik ter zapiranje kurnika, da ne bi prišla lisica in odnesla kakšne kokoške. Ostala opravila so bila dnevno napolniti 'koln kišto' z drvmi za štedilnik, pometanje, ob sobotah pa čiščenje štedilnika s kromovim praškom … Opravila so bila tudi sezonske narave.

Spominjam se, da je bil tisti dan, ko je mama iz Ljubljane prinesla v preluknjani škatli za čevlje male rumene čivkajoče kepice, poln vznemirjenja. Takoj smo poskrbeli za male piščančke. Dobili so visoko škatlo s posutim finim žaganjem, da jim je bilo udobno, leseno posodico s pregrado za krmila in mleto koruzo, ki jo je zmel stari ata v mlinu, posodico z vodo ter prižgano žarnico, da so se greli. Naselili smo jih kar v kuhinji. Piščančki so rasli, jedli in kakali in dnevno sem morala skrbeti zanje, jim menjati žaganje, ki so ga dnevno pokakali mali piceki, in skrbeti za hrano. Pozorna sem bila tudi na mačko, ki nikakor ni smela ostati v njihovi bližini. Kmalu so potrebovali večjo škatlo, nato pa smo jih preselili ven, v ograjen koš, ki ga je spletel ati. Piščanci so zrasli in čas je bil, da prvič prenočijo v kurniku. Velik izziv zame, saj sem morala vsakega posebej učiti, kam naj gre, po kateri leseni lestvici (deska z lesenimi prečkami) in smuk v kurnik. Včasih je bil kakšen tako zmeden, da je na vrhu tik pred vstopom v kurnik, odletel nazaj in ponovno je bilo treba ponoviti vajo … Starejše kokoši nesnice so že vedele, kaj in kako, in te so bile vsekakor moje zaveznice.

Poleg piščancev in putk smo imeli tudi petelina. To pa še ni vse. Imeli smo tudi manjšo družinico turških kur – to so bile manjše putke, ki jih je vodil turški petelinček, in so v kurniku zasedali posebno mesto, pa tudi čez dan so se držali bolj zase. Vsaka kura je imela določeno mesto in tiste, ki so bile na višjem mestu, so bile bolj spoštovane in so šle tudi prve v kurnik. Pregovor, »Kure, ki so višje na klinu, kakajo na kure, ki so nižje,« ne drži, saj so bile prečke razporejene tako, da to ni bilo možno, drži pa v drugem pomenu.
Pobiranje jajc je bila posebna naloga. Za to opravilo sem imela rdeč cekarček z rožicami, v katerega je šlo okoli 9 jajc. Kokoši niso nesle jajc v kurniku, temveč si je vsaka nesnica izbrala mesto ali na seniku ali nad podom ali v zaboju pred vstopom v kaščo. Včasih je kakšna putka skrila svoja jajca, kajti želela jih je valiti in po pobranem številu jajc je mama takoj ugotovila, da se nekaj dogaja. Takrat mi je šla v pomoč, kajti takrat putka ni zapustila gnezda in se je celo jezila in glasno kokodakala. Po navadi pa so mi vedno pustile pobrati jajca in so me pravzaprav poklicale z značilnim oglašanjem. Še topla sem pobrala. Najbolj srčkana so bila zame tista od turških grahastih kokošk. 

Jajca sem v kleti (v kevdru) zraven veže preložila v pehar. Mama je šla tedensko v Ljubljano, obstaja celo rek, »vsaka sreda, vsaka baba v Ljubljano reda.« Šla je na tržnico prodajat jajca in včasih zelenjavo, na obisk k teti in velikokrat me je vzela s seboj. Za to popotovanje sem vsako jajce posebej zavila v časopisni papir, ki ga je mama narezala na kose, ter jih previdno zložila v košaro. Pred zimo so kokoške bolj poredko nesle jajca in smo jih za ozimnico predhodno shranili v žito, v kaščo.
Putke so bile zelo dragocene, bile so lepe grahaste, nekatere rjave in so imele lepo rdečo rožo. Bile so prijazne in njihovo nežno čebljanje je bilo kot pogovor in res, ko sem jim požvižgala in jih poklicala, »pipi, pipi …, « so pritekle in nekatere so počepnile, da sem jih lahko vzela pod pazduho in jih razvajala z božanjem in čebljanjem. Rade so me imele in jaz njih. Piščanci so bili manj inteligentni, bolj huligani, ki so vse razkopali in bili neubogljivi pri pospravljanju v kurnik. Večkrat sem kakšnega morala loviti … Piščanci so mi bili ljubi samo, ko so bili majhni, potem pa ne več. 
Nekoč je ena putka zbolela, imela je povešeno rožo in ni bila več tako živahna. Prinesla sem jo mami. Ta je segrela svinjsko mast in jo z žlico dala kokoški v kljun. Jaz

sem asistirala, podržala odprt kljun in glej, kokoška je bila že naslednji dan povsem v redu.
Piščanci so bili za hrano. Tudi pri tem opravilu sem bila asistentka. Spomin ni preveč prijeten. Nisem imela rada tega mesa. Tudi juho sem vedno (verjetno po nesreči) polila. 

Spominjam se dogodka, ko smo že pospravili vse seno in skopali krompir. Vem, da se je mama zelo potrudila, saj je bila izvrstna kuharica. Zvečer je ocvrla piščanca, vse pripravila, naslednji dan pa smo s kopalnim vlakom odšli na morje v Opatijo. Ko smo malicali, in sem odtrgala kos dišečega ocvrtega mesa, je bila pri kosti kri in takrat se mi je dokončno uprlo piščančje meso. Skratka še danes ne jem 'aviacije' kot se rada izrazim.

Pogosto dobim za zahvalo domača jajca in sem zelo hvaležna za te darove. Najljubše pa mi je zjutraj, ko pijem kavo in slišim prijetno čebljanje sosedovih kokošk. Spomin me odnese v čase, ko sem bila še 'piščančji' dreser in varuhinja putk, in me res toplo pogreje ter zariše nasmeh.

Helena Cesar