Moja jablana

Dragi bralci,

ko pride jesen, se svet nekako upočasni. Megla zjutraj še malo podremlje nad travniki, jablane se sklonijo pod težo sadežev in zrak zadiši po pečenih jabolkih ter cimetu. To je čas, ko se svet mehko obrne navznoter — k domu, k spominom, k koreninam.

V teh dneh v Podsredi praznujejo dan Kozjanskega jabolka. To ni le praznik sadeža, ampak praznik vsega, kar jabolko predstavlja: potrpežljivosti, rodovitnosti, preprostosti in spomina. Na Kozjanskem še vedno ohranjajo lep običaj – za vsakega novorojenčka posadijo jablano. Drevo raste z otrokom, kot bi z njim delilo dih, rast in zgodbo.

Tudi zame so posadili jablano. Stari ata mi je povedal, da je to moja jablana – in res, njeni sadeži so bili posebno sladki. Morda zato, ker so v njih dozoreli vsi tisti poletni dnevi, ko sem se igrala pod njo, in vse nevihtne noči, ko je veter šumel med listjem. Ko sem ugriznila v njeno jabolko, sem okusila več kot le sad – okusila sem čas.

Ko danes znova ugriznem v jabolko, čutim moč narave, ki je v njem zapisana: sonce in dež, grom in tišina, potrpežljivost in energija. Jabolko ni samo sadež – je svet v malem, celota, ki jo je oblikoval vsak letni čas posebej.

In ko v teh dneh hodimo na pokopališča, urejamo grobove in se spominjamo svojih dragih, jablana dobi še globlji pomen. Njene korenine segajo globoko v zemljo, njene veje pa se raztezajo proti nebu. Povezuje svet živih in tistih, ki jih ni več – kot tih spomin, ki še vedno raste.

V starih zgodbah so pravili, da jablana prinaša zdravje, modrost in novo življenje. In še danes mnogi verjamejo, da če na božični večer prerežeš jabolko in vidiš v sredici zvezdo, bo v tvoji hiši vse leto sreča.

Ko doma pripravim jabolčni štrudelj s cimetom, imam občutek, da obujam starodavno modrost. Z vsako plastjo testa, z vsakim rezom jabolka in z vonjem, ki napolni hišo, kot bi se vračale vse zgodbe mojih prednikov. Roke, ki so nekoč gnetle testo, in glasovi, ki so se tiho smehljali ob pečici.

In takrat pomislim, da ko jemo jabolko, ne jemo samo sadeža.
Jemo sonce, dež, veter in spomin.
Jemo življenje samo.

Zapisano ob dnevu Kozjanskega jabolka – za vse jablane, ki še vedno rastejo z nami.
–– Helena Cesar