Sneg kot povabilo k igrivosti, miru in notranjemu ravnovesju

Sneg kot prostor čustvene regulacije

Sneg vedno znova prebudi igrivost.
Ne kot spomin na preteklost, temveč kot občutek v telesu. Kot mehko povabilo, da se sprostimo, upočasnimo in dovolimo, da se živčni sistem sam znova uravna. Ko zapade sneg, se svet utiša – in v tej tišini lažje zaslišimo sebe.

Otroška igra v snegu ni bila le razposajenost. Bila je naravna regulacija. Gibanje, mraz, smeh in bližina drugih so ustvarjali občutek varnosti. Sankanje, uhojene stezice, gradnja igluja in opazovanje ptic v beli tišini – vse to je telesu sporočalo: varen si, tukaj si doma.

Stari ata je meni in bratu naredil prve smuči. Iz preprostih desk, z rokami, ki so poznale potrpežljivost. Ko sva se spuščala po hribu, sva se učila ravnotežja – ne le telesnega. Če si se preveč oklepal, si izgubil stik. Če si se sprostil, si zapeljal. Telo se je učilo zaupanja. Lekcija, ki ostane zapisana globlje od besed.

Ko smo se vrnili domov, premraženi in rdečelični, nas je sprejela toplina krušne peči. To ni bila le fizična toplota – to je bila so-regulacija. Mama, ogenj, znani okusi. Kislo zelje in žlica ribjega olja sta prinesla občutek hranjenosti, prizemljenosti. Telo je vedelo, da je poskrbljeno.

Večeri ob svečki, ko je zmanjkalo elektrike, so bili mehki in varni. Tema ni bila grožnja, ampak zavetje. Ata je s sencami na steni ustvarjal zajčke in figure, mi pa smo v tišini sledili njegovim rokam. Takšni trenutki umirjajo živčni sistem: malo dražljajev, veliko stika. Prisotnost brez potrebe po besedah.

Zjutraj je bila pot z mlekom bolj zahtevna. Mraz, zgodnja ura, odgovornost. A tudi to je imelo svoj regulacijski ritem. Red, ponavljanje, jasna naloga. Telo se pomiri, ko ve, kaj je naslednji korak. Ko ima strukturo, ki ne pritiska, temveč nosi.

Kasneje je sneg prinesel tudi napetost. Prva vožnja z avtom, skrb, ali bo šlo. A stari hrošč, Belka, letnik ’72, je zanesljivo zmogel klanec. Občutek nadzora, zbranosti in zaupanja je pomiril notranji nemir. Ko se um osredotoči na tukaj in zdaj, se strah raztopi v prisotnosti.

Danes me sneg ponovno kliče v svoj objem. Na tekaške smuči, po brezpotjih Radenskega polja. Tam se dih poglobi, srčni utrip se umiri, misli izgubijo ostrino. Narava sama vodi regulacijo – brez napora, brez cilja. Samo ritem, ki mu telo sledi.

Ko sneg pobeli pokrajino, se tudi znotraj nas nekaj pobeli. Zunanji mir podpira notranji mir. Vse se upočasni – in v tem upočasnjevanju se živčni sistem ponovno nauči, da ni treba biti ves čas na preži. Tudi odmetavanje snega postane oblika zavestnega gibanja, priložnost za stik, za kratek pogovor, za občutek pripadnosti.

Sneg nam daje dovoljenje, da smo bolj človeški.
Da smo manj v glavi in bolj v telesu.
Da si dovolimo počitek, igro in stik.

Zato delajmo snežake.
Smejmo se.
Dihajmo globlje.

In si dovolimo mir – ne kot nekaj, kar moramo doseči, temveč kot stanje, ki se spontano pojavi, ko se počutimo dovolj varne, da smo preprosto to, kar smo. 

Meditacija vam je na voljo na povezavi

Želiš, da to storimo skupaj? Lepo povabljen/a na skupno meditacijo, ki bo 26. januarja, ob 18h v Žarku! - prijavi se - klik na povezavo

Helena Cesar, 9. januar 2026