Starosvetnosti v mesecu avgustu

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje čedalje hitreje menja svoj ritem, marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino in smisel, gre danes v pozabo. Kje naj bo mesto, da se spomnimo te ali one posebnosti iz nekdanjih dni, če ne ravno v zapisih iz stoletne pratike. Kajpak, ne gre samo zato, da bi ohranjali v spominu tisto, kar se je že davno preživelo; morda je vmes le marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči. Ljudski običaji so odsev čustvovanja našega človeka, v njih se je izrazila njegova želja po obogatitvi puste vsakdanjosti. In kakor ni mejnika v človekovem življenju, ki bi ga spremljali posebni običaji, tako tudi ni mejnika v življenju narave, ki se na zunaj razodeva v menjavi letnih časov in ki bi mu človek z najrazličnejšimi šegami ne skušal dati poseben pomen. Izbor običajev nikakor ni znanstven, še manj popoln, naj le opozori na veliko bogastvo  pri nas še živih ali vsaj do nedavna živih običajev, ki spremljajo dogodke leta in letne dobe.  Mnogi od njih imajo v svoji obliki prav verski značaj, za to preobleko pa se neredko skriva pradavno jedro poganskega mnogoboštva.

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

Avgust - Veliki srpan

Tudi imenu tega meseca je botroval rimski vladar in sicer cesar Gaj Oktavijan Avgust. Mesec se je prvotno imenoval Sextilis, to je šesti mesec. Novo ime je dobil, ko je l. 14. po Kr. cesar Avgust umrl. S tem so hoteli počastiti zasluge, ki jih je ta cesar imel, da je julijanski koledar uveljavil po vsem rimskem imperiju.

Sedanje slovensko ime za ta mesec srečamo pri Martinu iz Loke,  ki je pisal Veliky Serpan = Veliki srpan. Trubar mu v svojem koledarju ni sledil, marveč je uporabil izraz Kimovec - ime, s katerim danes označujemo mesec september. Že v protestantski dobi sta ga posnemala Dalmatin v Bibliji in Megiser v svojem slovarju l. 1592, v dobi katoliške verske obnove pa ga je uporabil Janez Svetokriški in za njim še nekateri drugi. Ime Mlatnik za mesec avgust srečamo spet samo pri Blažu Potočniku l. 1848 in za njim pri dr. G. Pečjaku, sicer pa v slovenskih pratikah in koledarjih ni pustilo sledov. V najstarejši slovenski pratiki, ki se je ohranila do danes, Novi Crainski pratiki za leto 1741, je za mesec avgust znova uporabljeno ime Veliki srpan, ki je odtlej obveljalo. 

Vremenski pregovori

• O Porcijunkuli (2. VIII.) če je vročina, huda bo prihodnja zima.
• Sveti Lovrenc (10. VIII.) če je jasen, tudi grozd bo strden, bo viničar glasen, prijetna jesen.
• Če na velikega šmarna (15. VIII.) sonce peče, dobro vince v sod priteče.
• Po vremenu svetega Jerneja (24. VIII.) rada cela jesen se nareja.
• Kakor zadnji srpan vremi, tako cela jesen se drži.
• Srpana sever če zvedri, vreme dolgo še trpi.
• Veliki srpan kar ne skuha, kimavec tudi ne prekuha.
• Dež na svetega Janeza (39. VIII.) glave, rado stori orehe piškave.
• Svetega Lovrenca (10. VIII.) grozdje mehko, obeta si viničar vino sladko.
• Če se megla zjutraj v zrak vzdiguje, slabo vreme napoveduje; če pa zemlja meglo posrka, lepo vreme na vrata trka.

Dan se do konca meseca skrči za eno uro in 27 minut. Sonce stopi okoli 22. avgusta v znamenje device. Konec pasjih dni. 

Ljudske šege in običaji po letnih časih  - žetev in mlatev ter poletni svetniki

Še slovesnejša od košnje je bila žetev, kamor pridejo žanjice skoraj pražnje oblečene, V Podjuni se je ohranila zanimiva navada. Prvi snop žita, ki ga požanjejo in povežejo, vriskaje vzdignejo k višku - stara obredna kretnja daritve, zahvalne žrtve za dozoreli pridelek. Na Slovenskem se posebno mnogo običajev veže na zadnji snop, ki ga na splošno imenujejo 'baba'. Za ta snop so se ponekod žanjice steple. saj je vsaka hotela 'babo' zvezati. Marsikje so iz zadnjega snopa spletli venec, ki so ga obrednemu duhu ustrezno nato obesili v hišni kot ali nad vrata, kjer je počakal druge žetve, ko so ga zamenjali z novim.

Vrh prazniških opravil je nekoč pomenila mlatev, zlasti še, dokler so mlatili s cepci in je bilo to res še skupinsko opravilo. Ob nobenem delu pa tudi ni bilo toliko zabave. Najbolj priljubljena in razširjena mlatiška šega je bila šala z metlo. Naredili so veliko metlo, ki so jo domača dekleta primerno ozaljšala. Le-to je bilo zdaj treba zanesti k sosedovim mlatičem, jo tam zadregati mednje in ji postaviti ceno. Gorje nepridipravu, če so ga mlatiči, ki so jo ucvrli za njim, pri tem ujeli. Sam je moral poravnati plačilo, ki ga je bil zahteval, pa še kaj primakniti zraven. Če so ga ujeli šele na posesti njegovega gospodarja, jim pa kajpak ni kazalo drugega, kot da se pobotajo za ceno. Če so si bili sosedje navzkriž, pa se stvar ponavadi ni tako lepo iztekla. Buške so bile takrat še najmanj, česar je bil predrznež deležen. Podobno vlogo kot metla so drugod, na Notranjskem, igrali 'škarje', ki niso bile drugega, kot dve prekrižani palici. Gorje, če so mlatiči njihovega prinašalca opazili ...

Posebno zanimive šege pa so se ohranile ob mletvi, mencanju prosa, ki je veljal nekdaj za glavno hrano podložnikov in ga gosposki niti oddajati ni bilo treba. Proso ponekod manejo s konji, največkrat pa z nogami. Tudi tu se zadnji snop ponavadi imenuje 'baba' in ta 'baba' je nato nagrada za tistega, ki jo odkrije. Gospodar je namreč skril pod njo pehar, napolnjen z raznimi dobrotami. Po povečerku, ki ga dobe menci, sledi zabava. O njej poroča že Valvazor in pripominja, da "tedaj narede premnogo otrok...", novejše poročilo iz Ježice pa pove, da "takrat fantje ne gredo k dekletem na okna, ker jim treba ni ..." Zdi pa se, da se celo za tem razpuščenim rajanjem skriva prvotno pogansko jedro.

V poletnih mesecih časti naše ljudstvo vrsto svetnikov. Zanimivo je, da je med njimi mnogo takih, ki jih je cerkev prav v zadnjem času izvzela iz vesoljske liturgije in s tem pokazala na njihovo legendarno osnovo. Ni pa dvoma, da gre prav tej legendarnosti pripisati njihovo veliko priljubljenost. Nanje se vežejo najrazličnejša verovanja, ki neredko temeljijo še v predkrščanskih verskih predstavah. Tu jih lahko samo omenimo:

• Sv. Ahaca so cenili, ker naj bi slovenska vojska pod vodstvom Andreja Turjaškega in Adama Turjaškega leta 1593 po njegovi priprošnji premagala Turke pri Sisku.
• Sv. Janez in Pavel slovita kot zavetnika zoper hudo uro.
• Na dan sv. Petra in Pavla grozi ljudem smrtna nevarnost, če plezajo na drevo ali se kopljejo. Zdi se, da je to spomin na nekdanje človeške žrtve božanstvu, ki je bilo predhodnik sv. Petra.
• Sv. Urh, ki ga upodabljajo s škofovsko mitro in ribo v roki, je bil varuh studencev, ki so izvirali ob njemu posvečenih cerkvah in so veljali za zdravilne. Tako je po vsej verjetnosti prekril dobršen del starega poganskega češčenja studencev. 
• Za sveto Marjeto ljudstvo veruje, da kače pase, zato se na njen dan ne smejo ubijati. 
• Za sv. Elijo pravijo, da se ob grmenju s svojim ognjenim vozom prevaža po nebu. 
• Sv. Krištof je veljal za zavetnika zoper nenadno smrt. Včasih so ga upodabljali na najbolj vidnih stenah cerkva, zakaj tistemu, ki se je zjutraj z zaupanjem ozrl vanj, se tisti dan ni bilo bati nesrečne smrti. Bil je zavetnik voznikov, čolnarjev, romarjev in drugih popotnih ljudi. 
• Kar smo povedali o kačah pri Sv. Marjeti, velja tudi za Veliki šmaren (15. VIII.), ki velja našim ljudem enega največjih praznikov. Na ta dan po ponekod v Sloveniji blagoslavljali zelišča - običaj, ki sega že v 10. stol.
• Za sv. Lovrenca (10. VIII.) pravijo, da je njegov god zadnji dan poletja.
• Sv. Roku (16. VIII.) se ljudje priporočajo kot zavetniku zoper kugo, pa tudi zoper rane in bolne noge.
• Sv. Jernej (24. VIII.) pa velja za pravega kmečkega svetnika in se na njegov god veže vrsta kmečkih opravil. Na slovenskem Koroškem so prepričani, da imajo zdravilna zelišča, nabrana na ta dan, prav posebno moč. 

Poletne praznike naposled sklepa mali šmaren (8. IX.), ki pripelje v deželo jesen.

Za vas zbrala Helena Cesar

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo