Starosvetnosti v mesecu decembru

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje čedalje hitreje menja svoj ritem, marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino in smisel, gre danes v pozabo. Kje naj bo mesto, da se spomnimo te ali one posebnosti iz nekdanjih dni, če ne ravno v zapisih iz stoletne pratike. Kajpak, ne gre samo zato, da bi ohranjali v spominu tisto, kar se je že davno preživelo; morda je vmes le marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči. Ljudski običaji so odsev čustvovanja našega človeka, v njih se je izrazila njegova želja po obogatitvi puste vsakdanjosti. In kakor ni mejnika v človekovem življenju, ki bi ga spremljali posebni običaji, tako tudi ni mejnika v življenju narave, ki se na zunaj razodeva v menjavi letnih časov in ki bi mu človek z najrazličnejšimi šegami ne skušal dati poseben pomen. Izbor običajev nikakor ni znanstven, še manj popoln, naj le opozori na veliko bogastvo  pri nas še živih ali vsaj do nedavna živih običajev, ki spremljajo dogodke leta in letne dobe. Mnogi od njih imajo v svoji obliki prav verski značaj, za to preobleko pa se neredko skriva pradavno jedro poganskega mnogoboštva.

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

December - Gruden

Latinsko ime meseca je povzeto še iz prvotnega rimskega koledarja, ko je bil to zadnji, deseti mesec koledarskega leta, ki je časovno sovpadal z današnjim februarjem - 'decem' v latinščini pomeni deset. Slovenska oblika imena Gruden je prastara in jo srečamo tako pri Martinu iz Loke kot pozneje pri Trubarju. Sledili so jima drugi. Ime je ostalo nespremenjeno tudi v Novi Crainski Pratici iz l. 1741 in celo Blaž Potočnik, ki je l. 1848 vsem mesecem preskrbel nova ali skoraj nova imena, se je zadovoljil s tem, da je ime Gruden spremenil v Grudnik. Le med ljudstvom so živela nekatera stara, samonikla imena, ki jih lahko tukaj naštejemo: tako Kolednjak, Božični mesec, Veliki božičnik, Venahtnik itd. Ime Gruden, ki je obveljalo in ki ga le nekoliko spremenjenega srečamo tudi pri drugih slovanskih narodih, po mnenju razlagovalcev izvira iz besede gruda, ki je skrita v korenu imena Gruden; zemlja se v mesecu Decembru pod vplivom mokrote in mraza grudi. 

Vremenski pregovori

• O božiču za steno, o veliki noči za pečjo. 
• Sveti dan vetrovno, k letu bo sadje polno.
• Kolikor bližje je božič mlaja, toliko hujši mraz prihaja.
• O božiču zeleno, o veliko noči sneženo.
• Ak se Grudna bliska in grmi, drugo leto dosti vetrov buči.
• Se zmzlina Grudna ne odtaja, že Prosinca hujši mraz nastaja.
• Božični dež vzame rž.
• Če otroci nedolžni (28. XII.) so oblačni, k letu ne bojo tvoji kruha lačni.
• Dež in veter pred božičem, koplje jamo rad mrličem.
• Polna luna blizu božiča, južno zimo nam zapriča.
• Če zmrzlo zemljo sneg zapade, snopovja bo velike sklade.
• Zelen božič - bela velika noč.
• Prvega dne v adventu mraz, trajal bo ves zimski čas.
• Kakršna sapa drži na sveti večer, tako bo vse prihodnje leto.

Dan se do sončnega obrata, ki je okrog 21. decembra, skrči za 17 minut in do konca meseca spet zraste za 5 minut. Sonce stopi okrog 21. dec. v znamenje kozoroga. Takrat imamo najkrajši dan - 8 ur in 38 minut in najdaljšo noč 15 ur in 22 minut. Sonce se ta dan obrne - zimski sončni obrat ali solsticij. Začetek zime. 

Ljudske šege in običaji po letnih časih 

ZIMA nastopi že pred datumom, ki ji ga določa koledar. Tako lahko štejemo za zimskega svetnika že sv. Andreja, ki goduje 30. novembra, Ker je njegov praznik tako rekoč na pragu cerkvenega leta, je nanj prešlo tudi nekaj novoletnih običajev. Velja predvsem za uspešnega ženitnega posrednika. Na Štajerskem in v Prekmurju se mora dekle njemu v čast tri dni postiti in vsak dan pojesti žitno zrno, nakar se ji v sanjah prikaže bodoči ženin.

ADVENT - Adventni dnevi so pri nas že od nekdaj posebno svečani, saj so priprava na božične praznike. V cerkvi umolknejo orgle, resnobnost adventa pa odseva tudi vijoličasta obredna barva. Svoj čas je veljalo, da mora izostati v tem času vse, kar bi lahko motilo resnobno zbranost. Ne samo, da po gostilnah ni smelo biti plesa in petja, celo fantovsko vasovanje in vriskanje je zamrlo. Posebno značilna je stara ljudska vera v adventne prikazni. Še iz poganskih časov je ostalo izročilo, da imajo ob najdaljših nočeh duhovi največjo moč. Skušali so jih zato na razne načine zagovarjati in si pridobiti njihovo naklonjenost. Na vzhodnem Štajerskem pravijo, da se samotnemu človeku rade prikažejo blodne lučke in ga spremljajo na njegovi poti. Niso sicer zle, vendar je treba biti z njimi prijazen. Po prekmurski veri se v adventnih nočeh vračajo tudi duše ljudi, ki so postavljali napačne mejnike, in tako popravljajo krivico.

v Adventu slavi ljudstvo tudi več starih svetnikov. 4. decembra goduje sv. Barbara, ki velja za zavetnico pred bliskom ter naglo nepredvideno smrtjo, rudarji pa jo štejejo celo za svojo varuhinjo. Na Štajerskem hodijo ponekod na njen god od hiše do hiše "polažarji", nekakšni koledniki, z večkrat šaljivimi voščili, za kar se jim gospodinje tudi primerno oddolžijo. Že dva dni po sv. Barbari goduje Sv. Miklavž, ljubljenec otrok, ki ga v zadnjem času vedno bolj spodriva novodobni dedek Mraz. Sv. Miklavž se je nekdaj pomikal po ulicah in obiskoval domove, pri tem pa delil otrokom vse mogoče dobrote.  Narodopisno zanimiv je običaj, da Miklavž že več večerov pred svojim praznikom meče otrokom skozi vrata orehe, lešnike in razne sladkarije. Še bolj mikavno pa je njegovo spremstvo, ki se še zdaleč ne omejuje na angele in parklje. Med spremljevalci srečamo na Murskem polju tudi škofa, župnik in kaplana, pri Vodicah ima svetnik s seboj deklo, na Koroškem pa sodijo k spremstvu tudi sel Mihej, pomočnik Rupej, pehtra baba Marjeta in smrt, pa tudi norček ne manjka. Del teh spremljevalcev nesporno korenini še v starih poganskih predstavah.

Veliko starosvetnih običajev se veže tudi na Lucijino (13. dec.). Po starem julijanskem koledarju je bil to najkrajši dan leta, zato je ostal vse do danes povezan s številnimi čarodejnimi šegami in običaji. Do ponovne veljave pride strah pred čarovnicami, zaradi katerega si ženske na Lucijino ponekod ne upajo šivati in krpati, moški ne vozarijo, drugi spet dajo na hlevna vrata srp, da bi čarovnice živini ne odnesle teka.  Po vzhodnem Štajerskem hodijo po hišah "Lucije". Manjša Lucija drži v rokah bel krožnik, na katerem je krvavo oko, zraven pa vilice in nož. Večja Lucija ima v rokah dolgo šibo, ob strani pa cekar z darili za otroke. Od preganjanja duhov je ostala navada, da Lucija otroke, ki ji ne odgovore, zavije v belo rjuho z grožnjo, da jim bo izkopala oči ali odrezala jezik. Ta ljudska svetnica je prevzela tudi mnogo Miklavževih potez.

BOŽIČ - Krščanski božični običaji, kot je predbožični post, sveti večer z jaslicami, božično kajenje in kropljenje, polnočnica ipd. so splošno znani, krajevnih posebnosti pa je toliko, da jih v tem skopem okviru ne moremo navajati. Med starodavne danes že skoraj pozabljene slovenske božične običaje sodi zažiganje drevesnega panja ali čoka, o katerem so menili, da ima veliko obrambno, zdravilno in plodnostno moč.

Danes najbolj znan božični običaj je krašenje smrečice, vendar e ta običaj tujega izvora; star je komaj nekaj desetletij, po deželi pa se je sploh komaj udomačil. Starejše je krašenje hiše z zelenjem in pisanimi trakovi, ki je bilo nekaj nedvomno obrambnega značaja.

Za vas zbrala Helena Cesar

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo