Starosvetnosti v mesecu juliju

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje čedalje hitreje menja svoj ritem, marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino in smisel, gre danes v pozabo. Kje naj bo mesto, da se spomnimo te ali one posebnosti iz nekdanjih dni, če ne ravno v zapisih iz stoletne pratike. Kajpak, ne gre samo zato, da bi ohranjali v spominu tisto, kar se je že davno preživelo; morda je vmes le marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči. Ljudski običaji so odsev čustvovanja našega človeka, v njih se je izrazila njegova želja po obogatitvi puste vsakdanjosti. In kakor ni mejnika v človekovem življenju, ki bi ga spremljali posebni običaji, tako tudi ni mejnika v življenju narave, ki se na zunaj razodeva v menjavi letnih časov in ki bi mu človek z najrazličnejšimi šegami ne skušal dati poseben pomen. Izbor običajev nikakor ni znanstven, še manj popoln, naj le opozori na veliko bogastvo  pri nas še živih ali vsaj do nedavna živih običajev, ki spremljajo dogodke leta in letne dobe.  Mnogi od njih imajo v svoji obliki prav verski značaj, za to preobleko pa se neredko skriva pradavno jedro poganskega mnogoboštva.

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

Julij - Mali Srpan

Po starem rimskem koledarju je bil julij peti mesec, ki so ga imenovali Quintilis. Ko je l. 46. pr. Kr. Julij Cezar izvedel znamenito koledarsko reformo, s katero je namesto dotedanjih desetih uvedel dvanajst mesecev, so ta mesec posvetili njemu, tako da odtlej nosi njegovo ime Julij. Julijanski koledar je tudi osnova našemu, gregorijanskemu koledarju. Škofjeloški rokopis prinaša že ime Maly Serpan = mali srpan, ki je v rabi še dandanes. Primož Trubar je zapisal samo ime Srpan, ki so ga za njim povzeli tudi še mnogi drugi. Za mesec julij pa je bilo na Slovenskem v rabi še precej drugih imen, tako žetnjak, pšeničnik, senenec, Jakobov mesec itd. Pomena teh poimenovanj ni težko uganiti. Že v protestantski dobi pa je Tomaž Gruden zapisal v svoj brevir tudi ime Krstnik, A. Miklavec pa je v drugi izdaji Megiserjevega slovarja uporabil izraz šentjakobnik, ki je bilo zaradi napačnih razlag pozneje vzrok raznim nesporazumom - v vrsti izdaj je nato vse do druge polovice 19. stol strašilo iz trte izvito ime "sant" kot slovenska oznaka za mesec julij. Lepo Potočnikovo ime srpnik, ki ga je v svojih stoletnih pratikah skušal oživiti dr. G. Pečjak, pa je šlo žal popolnoma v pozabi.

Vremenski pregovori

• Drugi dan malega srpana lepo, tudi še štirideset dni bo tako; drugi dan malega srpana grdo, tudi še štirideset dni bo grdo.
• Če je Marjete (20. VII.) dan deževen, lešnik tisto leto bo črveven.
• Svete Magdalene (22. VII.) če deži, dolgo slabo vreme nam preti. 
• Kakor sveti Jakob (25. VII.) dopoldne vremi, tako bo tudi pred Božičem te dni; in popoldanje vreme tega dne, tudi pobožično vreme pove.
• Svetega Jakoba (25. VII.) jasno če je nebo, tudi za Božič bo krasno ko ribje oko; oblačno ti priča odjuga božiča.
• Je tega meseca presuho, ostane grozdje prav drobno.

Dan se do konca meseca  skrči za 50 minut! Sonce stopi okrog 22. julija v znamenje leva. Začetek pasjih dni.

Ljudske šege in običaji po letnih časih - spravilo pridelkov in poletni svetniki

Spravilo pridelkov je bilo že od nekdaj prazniško opravilo. Zato ni čudno, da je pri košnji, žetvi ali mlatvi vladal skoraj pravcati obred. Delo se je odvijalo po natančno določenem redu, v katerem je vsakdo imel svojo natančno odmerjeno vlogo. Prazničnost opravil je bila večkrat poudarjena tudi z boljšo obleko in da tudi boljše hrane ni manjkalo, se razume samo po sebi.

Pri košnji bi kot šaljiv, čeprav nekoč bržčas tudi obreden običaj, omenili »valjanje«, ki je v navadi na Notranjskem. Ko kosci v odmoru po opoldanski južini počivajo, se mlajši med njimi lotijo zalezovanja deklet. Grabljice to pričakujejo, zato skrbno pazijo, da jim fantje ne pridejo preblizu. Kajpak to ne pomaga dosti. Ko prvi kosec ujame svoje dekle, se draga razbeže in tako priteko v roke drugih fantov, ki na to priložnost že čakajo, skriti po grmovju. Ko je lov končan, je treba odvleči dekleta navkreber – bolj ko se pri tem dekleta otepajo, bolj je veselo. Ko fant privleče dekle do vrha klanca, jo tesno objame, položi na tla in se z njo zakotali po bregu nizdol, za njim pa seve še drugi. Dekle, ki se fanta pri tem noče dovolj trdno okleniti, skupi marsikatero biško. S fanti je drugače. Ti namreč valjanje vadijo že tedne poprej, saj kosec, čigar dekle se je pri valjanju opraskalo, velja za navadno poleno. No, stari trdijo, da se je takšno valjanje pogosto končalo z oklici …

Še slovesnejša od košnje je žetev – o tem pa naslednji mesec.

Za vas zbrala Helena Cesar

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo