Starosvetnosti v mesecu juniju

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje čedalje hitreje menja svoj ritem, marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino in smisel, gre danes v pozabo. Kje naj bo mesto, da se spomnimo te ali one posebnosti iz nekdanjih dni, če ne ravno v zapisih iz stoletne pratike. Kajpak, ne gre samo zato, da bi ohranjali v spominu tisto, kar se je že davno preživelo; morda je vmes le marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči. Ljudski običaji so odsev čustvovanja našega človeka, v njih se je izrazila njegova želja po obogatitvi puste vsakdanjosti. In kakor ni mejnika v človekovem življenju, ki bi ga spremljali posebni običaji, tako tudi ni mejnika v življenju narave, ki se na zunaj razodeva v menjavi letnih časov in ki bi mu človek z najrazličnejšimi šegami ne skušal dati poseben pomen. Izbor običajev nikakor ni znanstven, še manj popoln, naj le opozori na veliko bogastvo  pri nas še živih ali vsaj do nedavna živih običajev, ki spremljajo dogodke leta in letne dobe.  Mnogi od njih imajo v svoji obliki prav verski značaj, za to preobleko pa se neredko skriva pradavno jedro poganskega mnogoboštva.

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

Junij - Rožnik

Ime meseca je povzeto po stari rimski boginji Juno, ženi najvišjega rimskega božanstva Jupitra. Če je Jupiter bog, ki vlada nad bliskom, gromom in drugimi nebesnimi pojavi ter hkrati pooseblja neko skrivnostno, moško, oplajajočo silo, je Juno njegovo nasprotje. Posebej so jo častili kot zavetnico pri porodu (Juno Lucina - Juno, prinašajoča k luči) in v zakonu. Slovenska imena za ta mesec so se kaj pogosto menjala. Martin iz Loke govori o bobovem cvetu (Bobouszwett), Primož Trubar pa uvaja izraz Rossenzuit = rožencvet. Sledi mu Dalmatin, ki uporablja še isti izraz (Roshozvit), a še v protestantski dobi naletimo pri Megiserju l. 1592 poleg imena rožencvet tudi ime prašnik (od besede prašiti, opraševati). Duhovnik Tomaž Gruden pa je okoli l. 1579 za junij pristavil v svoj brevir še ime velnik. Kljub temu pa je ime režencvet dolgo ostajalo najbolj pogostno, le da so ga različno tolmačili. Njegov pomen so namreč izvajali zdaj od rži (rženi cvet) zdaj od rož - cvetlic. Ime rožnik, ki ga za junij danes na splošno uporabljamo, se je uveljavilo šele v novejšem času. Njegova domovina je po vsej verjetnosti bližnja okolica Celja, saj ga je prvi zapisal kalobski župnik, ponikvanski rojak M. Zagajšek ob koncu 18. stol. (Roshnek), obenem pa navedel danes že pozabljeni imeni senšek in senovjek. Ime rožnik potem še nekajkrat srečamo, dokončno pa se je ustalilo šele l. 1848, ko ga je uporabil dr. Bleiweiss v svojih Novicah.

Vremenski pregovori

• Lepo, sončno vreme prvega dne, kmetje se dobre letine vesele.
• Če na šent Medarda (8.6.) dan dežuje, štirideset dni dež še naletuje.
• Dež o svetem Vidu (15.6.) ni ječmenu k pridu,
• Če dežuje na svetega Ladslava (27.6.), dež še dolgo zemljo napaja.

Dan raste v mesecu juniju do sončnega obrata, ki je 21.6., za 16 minut in se do konca meseca spet skrči za 3 minute. Sonce stopi 21. junija v znamenje raka. Takrat imamo najdaljši dan (15 ur in 47 minut) in najkrajšo noč (8ur in 13 minut). Sonce se ta dan obrne - letni sončni obrat ali solsticij. Začetek poletja

Ljudske šege in običaji po letnih časih - KRESOVANJE

Kresni dan velja po starem izročilu za dan, ko sonce stoji najvišje in je dan najdaljši. Ker sonce po tem dnevu spet začne pojemati, ni čuda, da se nanj veže toliko starodavnih obrednih izročil. Sonce je pač tisto nebesno telo, ki je od nekdaj predstavljalo vir življenja in življenjskih moči, zato ga je tudi človek povzdignil v božanstvo in ga začel po božje častiti. Sonce je dajalo svetlobo in toploto, od njega je bila odvisna slaba ali dobra letina. Nič čudnega torej, če je človek nekdaj s posebnimi obredi skušal ohraniti njegovo moč, kadar je le-ta začela pešati. Čarobno sredstvo, ki mu je pri tem služilo, je bilo ogenj. In res, prav ogenj, kres, je v središču vseh kresnih obredij.

Božansko sonce pa je v zavesti ljudi dobilo tudi svojo človeško podobo. Pri Slovencih se je imenovalo Kresnik, ime, ki ga danes poznamo le še iz številnih starosvetnih bajk in pripovedk, v katerih pa nastopa bolj ali manj zabrisan. V njih se je Kresnik spremenil iz božanstva v sončnega junaka, nazadnje pa v zemeljskega vladarja z bajeslovnimi lastnostmi. Jedro teh bajk je boj med božanstvom svetlobe in božanstvom teme – Kresnikom in hudobnim zmajem. Krščanstvo je Kresnika zamenjalo z Janezom Krstnikom, čigar praznik je le nekaj dni po letnem sončnem obratu, dne 24. Junija. Vse šege, nekdaj posvečene Kresniku, so se zdaj prenesle na Janeza Krstnika, čeprav so v njih ostale še mnoge stare sestavine. Tako imenujemo zdaj kresni dan tudi Ivanje ali Šentjanževo, čeprav se krščanska primes pri kresovanju omejuje samo na svetnikovo omembo v spremnih obrednih besedilih. Pisana sporočila govore o ivanjskih kresovih že od 13. stol. dalje, so pa nedvomno mnogo starejši. 

Veljala je nekdaj navada, da se sme ogenj za ivanjski kres ukresati samo s kremnom. Kresišča so bila po navadi na vzvišenem mestu, na splošno pa največkrat v bližini križpotij. Obredno dejanje je bilo sprva že nabiranje dračja, ponekod pa je bilo kar določeno, koliko lesa mora prispevati vsaka hiša. Kres je bil dokaj visok, sredi grmade pa je stal visok, pogosto okrašen mlaj. Ko je kres gorel, so okoli njega plesali in peli, ko pa so se najvišji plameni unesli, so začeli čezenj skakati. Tudi skakanje čez kres je bilo nekdaj seveda vse kaj drugega kot zabava, Bilo je obrednega značaja, saj so ognju že v pradavnini pripisovali očiščevalno moč. Kdor je torej skočil čezenj, se je navzel njegovih skrivnostnih moči, ki so ga pozneje varovale pred boleznimi in zlimi čari. Še v Valvazorjevem času so npr. nekatere matere celo otroke prenašale čez ogenj, da bi bilo 'bolj zdravi.'

Kres pa seveda ni edina oblika, v kateri se nam je ohranilo pradavno čaščenje ognja. Skoraj prav tako razširjena navada med Slovenci je bilo nekdaj točenje ognjenih kolesc in proženje žarečih rib v zrak. Navada nam bo bolj razumljiva, če se spomnimo, da je bilo pri vseh indoevropskih narodih kolo simbol sonca. Kolesca so na kresni grmadi najprej zažgali, nakar so jih zatočili v zrak. Ponekod pa so namesto gorečih krožcev prožili v zrak kar ogorke iz kresnega ognja ali pa so tudi zažigali brezove metle in jih goreče metali kvišku.

Med kresna obrambna obredja, ki so danes že skoraj povsod zamrla, so nekdaj sodili tudi obhodi kresnic ali ladaric. Dekleta, ki so predstavljala kresnice ali ladarice, so hodila naokrog in pri tem pela stare obredne pesmi. V eni takih pesmi, ki jo je Matija Majar zapisal na Koroškem, se pod pravljično preobleko še vedno čutijo sledovi predkrščanskega izročila o sončevi ženitvi, ki so jo nekdaj tudi slavili o kresu. Po izročilu so kresnice v kresnem času varovale polja in vinograde in tako opravljale posebno nalogo, kot v zgodnji pomladi pustne živalske šeme ali sredi pomladi zeleni Jurij.

S kresnimi običaji pa s tem še nismo končali. Kakor ogenj ima namreč o kresu tudi voda svojo moč. V srednjem veku so bili celo prepričani, da so v kresni noči blagoslovljeni vsi studenci, reke, ribniki in vodnjaki in v nekaterih slovenskih pokrajinah se je do nedavna celo ohranilo obredno kopanje ali polivanje z vodo. Poleg tega pa se prav na Šentjanževo veže tudi verovanje v skrivnostne moči soncu posvečenega rastlinja, tako praproti, marjetic in šentjanževih rož. S tem rastlinjem so se hoteli nekdaj ubraniti coprnic, zlih duhov in strele. Kdor je opolnoči imel nevede praprotno seme pri sebi, je lahko slišal, kaj se živali med seboj pogovarjajo. Poleg tega v kresni noči 'cveto zakladi', ni ga pa tudi boljšega časa, če se kdo nameni, da bo šel v 'ris' hudiča klicat. Odveč je pripominjati, da so na ta dan nekdaj tudi kaj radi vedeževali.

Za vas zbrala Helena Cesar

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo