Starosvetnosti v mesecu novembru

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje čedalje hitreje menja svoj ritem, marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino in smisel, gre danes v pozabo. Kje naj bo mesto, da se spomnimo te ali one posebnosti iz nekdanjih dni, če ne ravno v zapisih iz stoletne pratike. Kajpak, ne gre samo zato, da bi ohranjali v spominu tisto, kar se je že davno preživelo; morda je vmes le marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči. Ljudski običaji so odsev čustvovanja našega človeka, v njih se je izrazila njegova želja po obogatitvi puste vsakdanjosti. In kakor ni mejnika v človekovem življenju, ki bi ga spremljali posebni običaji, tako tudi ni mejnika v življenju narave, ki se na zunaj razodeva v menjavi letnih časov in ki bi mu človek z najrazličnejšimi šegami ne skušal dati poseben pomen. Izbor običajev nikakor ni znanstven, še manj popoln, naj le opozori na veliko bogastvo  pri nas še živih ali vsaj do nedavna živih običajev, ki spremljajo dogodke leta in letne dobe. Mnogi od njih imajo v svoji obliki prav verski značaj, za to preobleko pa se neredko skriva pradavno jedro poganskega mnogoboštva.

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

November - Listopad

Ime je povzeto še iz prvotnega rimskega koledarja, ko je bil ta mesec po vrsti deveti - "novem" pomeni v latinščini devet. Kot smo že omenili, ta mesec Martin iz Loke imenuje "Kozowperschk" - Kozoprsk. Trubar l. 1557 pa že Listognoj. Slednjega imena so se večidel držali tudi drugi slovenski pisci, le da so včasih uporabili kar izraz Gnilec. Pomen besede je jasen. Sorodno ime Listopad, ki je bilo pri drugih Slovanih že dolgo znano, pa srečamo na Slovenskem šele v 19. stol. J.N. Primic ga je v Abecedi za Slovence l. 1812 med prvimi uporabil za November, "uradno" pa je bil Listognoj  zamenjan z Listopadom šele v Novicah l. 1843. Prav "rovtarski" prizvok v besedi 'listognoj' je bil namreč poleg spotakljivega "kozoprska" kriv, da se je l. 1845 sprožila v Novicah slovita pratikarska pravda. Naštejmo še nekaj slovenskih imen za November, ki so bila sicer samo omejeno razširjena, a so vendarle zanimiva. To so Andrejšček, Gnilolist, Martinščak, Martinšček, Martinovček, Listnik in Vahtnik ter naposled Listnik pri Potočniku in Pečjaku. 

Vremenski pregovori

• Vsi sveti radi prineso kakšne dni vreme še lepo.
• Deževni vsi sveti, pozimi hudi zameti.
• Za soncem Sv. Martina (11. XI.) kaj kmalu pride sneg, zmrzlina.
• Sveti Martin (11. XI.) oblačen ali meglen, pride zima voljna kot jesen.
• Sveti Martin naj bo suh, da pozimi raste kruh.
• Sneg svetega Andreja polju ni kaj prida odeja.
• Cecilije (22. XI.) svete če hudo grmi, dosti pridelka k letini kmet dobi.
• Kakršno vreme je na svetega Janeza (24. XI.), takšno bo pozimi, posebno Svečana.
• Svete Katarine (25. XI.) dan ne laže, ko po sebi Prosinca vreme kaže. 
• Kakršen svetega Konrada  (26. XI.) dan, takšen zvečine bo tudi Svečan.
• Če mokro zemljo sneg pokrije. bo malo prida za kmetije.

Dan se do konca meseca skrči za eno uro in 14 minut. Sonce stopi okoli 22. novembra v znamenje strelca. 

Ljudske šege in običaji po letnih časih 

VSI SVETI so praznik, ki ga je krščanska cerkev uvedla šele leta 1006, mnoge navade pa, ki so s tem praznikom v zvezi, so nedvomno starejše in izvirajo še iz pradavnega češčenja mrtvih. Take narave je nedvomno marsikje po Slovenskem znani običaj, da darujejo vernim dušam jedi in pijače. Zvečer na vse svete ali verne duše postavijo na mizo hleb kruha, blagoslovljeno vodo in malo vina, prepričani, da bodo opolnoči prišle v hišo verne duše in si s tem  postregle. Ponekod na Štajerskem jih pogoste s skledo kuhane kaše. Ta starosvetna šega se je marsikje spremenila tako, da so darove, ki so bili nekdaj namenjeni vernim dušam, porazdelili med otroke ni berače. Na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem spečejo v ta namen celo posebne hlebčke iz raznih vrst moke, ki jim pravijo prešce. Otroci in berači pa se gospodinjam zahvalijo s posebnimi obrednimi besedami: "Bog lonaj in Bog obrni na dobro za verne duše." Drugod v Sloveniji so za te hlebčke v rabi drugačni izrazi, ponekod pa napečejo tudi drugačne vrste kruha. Samo po sebi pa se razume, da je na ta dan tudi krščanstvo navezalo svoje posebne navade, ki se kažejo zlasti v posebnih molitvah. Stare predstave o beganju in popotovanju duš pa so po svoje pripomogle, da so vsi sveti eden najbolj občutenih praznikov leta. 

MARTINOVO - Če velik praznik že trgatev, ko se sodi napolnijo z grozdnim moštom, je še toliko več veselja na Martinovo, ko se po prastarem verovanju mošt spremeni v vino. Na Martinovo pa se tudi sicer za našega kmetovalca končna gospodarsko leto in gospodarji napravijo obračun. Že poprej so se na zahvalno nedeljo zahvalili Bogu za dobro letino ter prinesli v cerkev poljske sadeže ter z njimi ponekod celo okitili oltarje, zdaj pa morajo leto zaključiti tudi z oblino gostijo. Simbola martinovanja sta spitana gos ter Martinovo vino, predvsem v vinorodnih krajih. V zidanico ali hram povabijo Dolenjci znance in prijatelje, kjer pri mizi, bogato založeni z dobrotami, slovesno krstijo vino. V Halozah imenujejo to gostijo Martinov nasad, nasajak ali tudi nasonjak. Vsa ta imena so prvotno pomenila pojedino ob "saji", to je zboru kmetov pod predsedstvom zemljiškega gospoda ali tudi kmetov podložnikov samih. 

Martinovo je tudi velik pastirski praznik. Pastirji se na Martinovo nedeljo poslovijo od planin. Na Gorenjskem se popoldne zberejo na kakem travniku, si tu zakurijo ogenj in skuhajo tako imenovano Martinovo kašo. Do te kaše imajo pravico samo tisti pastirji, ki vse leto pasejo. Ko pojedo, še priložijo drv, nato pa prično peti, vriskati in se zabavati. Podobno obhajajo v Ziljski dolini "šmarčico", le da se tu goste s cvrtjem in moštom. V Poljanski dolini  na Gorenjskem pa so se nekdaj poslovili pastirji od paše na prav poseben način. Zvečer pred Martinom so na majhnem griču zažgali grmado. Ko so se oglasili večerni zvonovi, je vsak hitro prižgal smolnato baklo, nakar je najstarejši med njimi odprl sprevod, za njim pa so se po starosti zvrstili drugi pastirji in tako večkrat obhodili ogenj. Ko so zvonovi utihnili, je vsak pastir vrgel ostanek svoje bakle v ogenj. Osnova tega praznovanja je seveda v Martinovem plesu in njegovih pomenih.  

Za vas zbrala Helena Cesar

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo