Starosvetnosti v mesecu septembru

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje čedalje hitreje menja svoj ritem, marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino in smisel, gre danes v pozabo. Kje naj bo mesto, da se spomnimo te ali one posebnosti iz nekdanjih dni, če ne ravno v zapisih iz stoletne pratike. Kajpak, ne gre samo zato, da bi ohranjali v spominu tisto, kar se je že davno preživelo; morda je vmes le marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči. Ljudski običaji so odsev čustvovanja našega človeka, v njih se je izrazila njegova želja po obogatitvi puste vsakdanjosti. In kakor ni mejnika v človekovem življenju, ki bi ga spremljali posebni običaji, tako tudi ni mejnika v življenju narave, ki se na zunaj razodeva v menjavi letnih časov in ki bi mu človek z najrazličnejšimi šegami ne skušal dati poseben pomen. Izbor običajev nikakor ni znanstven, še manj popoln, naj le opozori na veliko bogastvo  pri nas še živih ali vsaj do nedavna živih običajev, ki spremljajo dogodke leta in letne dobe. Mnogi od njih imajo v svoji obliki prav verski značaj, za to preobleko pa se neredko skriva pradavno jedro poganskega mnogoboštva.

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

September - Kimavec

Ime je povzeto še iz prvotnega rimskega koledarja, ko je bil ta mesec šele sedmi - "septem" pomeni namreč v latinščini sedem. Slovenska imena, ki so bila pri raznih avtorjih za ta mesec svoj čas v rabi, so kaj pisana. Martin iz Loke govori o Poberuhu - ime, ki ga pozneje menda nikoli več ne srečamo. Trubar piše v slovenskem koledarju o Jeseniku (v pomenu jesenski mesec), pozneje pa se pojavljajo imena Malomašnik, Miholščik, Sadnik, Sadni mesec, Šentmihelski mesec in druga, obveljalo pa je ime Kimavec. Prvotni pomen tega imena še ni povsem razvozlan, eden najpomembnejših raziskovalcev slovenskih mesečevih imen Franc Miklošič pa še najbolj pritegne mnenju, da je to pač oznaka za mesec, ko živina, nadlegovana od obadov in muh, nemirno kima sem in tja. Ime Kimovec za oznako September (Kimoviz) najdemo že tudi v najstarejši ohranjeni slovenski pratiki iz l. 1741. Poskus Blaža Potočnika pa, ki je v letu pratikarske pravde l. 1848 skušal uvesti ime Sadnik, se ni obnesel, čeprav mu je skušal pomagati do veljave dr. G. Pečjak kar v treh izdajah svoje stoletne pratike, od prve l. 1901 do zadnje l. 1910.

Vremenski pregovori

• Tilen (1. IX.) oblačen, meglen, grda, deževna jesen; Tilna če jasno, gorko, štiri bo tedne vedro.
• Če sveti Matevž (21. IX.) je vedren, prijetna bo jesen.
• Na Mavricija (22. IX.) dan če sonce sije, pozimi prav huda sapa brije.
• Če sveti Mihael (29. IX.) dežuje, voljno zimo napove; če pa nebes razjasnjuje, trde zime se boje.
• Kadar prve dni Kimavca pogosto grmi, k letu obilno bo tepkovca pa pšenice in rži.
• O svetem Mihaelu (29. IX.) če grmi, viharjev veliko pozimi buči.
• Če zgodaj preselijo se ptiči, hudo zimo žurijo o božiči.
• Kakšno vreme o Kimavca mlaji, takšno vso jesen je najraji.
• Če sveti Mihael (29. IX.) veliko šišk da, zgodnja bo zima in veliko snega. 

Dan se do konca meseca skrči za eno uro in 38 minut. Sonce stopi okoli 22. septembra v znamenje tehtnice. Takrat sta dan in noč enako dolga - jesensko enakonočje ali ekvinokcij. Začetek jeseni. 

Ljudske šege in običaji po letnih časih 

V jesenski čas nas uvaja češčenje sv. Mihaela (29. sept.), ki je bil nekdaj pri nas sila priljubljen. Njemu so bile posvečene mnoge najstarejše cerkve na Slovenskem, tako cerkev na Gosposvetskem polju na razvalinah rimskega Virunuma, nekdanji cerkvi na Sveti gori pri Gorici in Stari gori pri Čedadu itn. Njemu so posvečene tudi vse stare krstne kapele. Mihaelov dan je nekak mejnik pastirskega leta, kajti pravijo, da "pašo zapre". Svoj čas, ko so bili pašniki še skupni, so na njegov dan pastirji sklepali pogodbe za prihodnje leto. Sv. Mihael je obrtnikom ponekod spet prižgal luč, ki so jo bili spomladi na Gregorjevo vrgli v vodo. 

Žegnanje je staro slavje, v katerem je ohranjen spomin na dan, ko so si vaščani postavili svojo cerkev. Ker se je ta praznik pogosto ujemal z godom svetnika, kateremu je bila cerkev posvečena, se je polagoma razvil v proslavo cerkvenega patrona, nekdaj povsem cerkveni praznik pa je dobil bolj ljudsko obeležje. Za žegnanje so po Slovenskem v rabi različni nazivi. Na Krasu govorijo o opasilnici, v Zilji o cerkvanju, ponekod na Primorskem o obnašanju, vzhodni Štajerci in Belokranjci pa pravijo proščenje. Marsikje je udomačen tudi izraz semenj, ki kaže na to, da so bila žegnanja za podeželskega človeka nekdaj tudi semanji dnevi. 

Nikakor ni naključje, da je večina žegnanj ravno jeseni, ko so pridelki že pospravljeni. Celo tam, kjer vaški patron goduje že spomladi, imajo jeseni še eno žegnanje in to ima potem značaj jesenskega slavja. Pravo žegnanje je namreč zahvalni dan za dobro letino, praznik, ki je zamenjal staro pogansko žetveno slavje. V tej zvezi omenimo še en izraz za žegnanje, ki se nam je ohranil na Koroškem, in sicer "bokova ojscet". Bok je kozel, izraz pa ohranja spomin na čase, ko so z žrtvovanjem kozla, ki jim je bil prispodoba ubitega  žitnega duha, proslavljali žetveni praznik. Bokovo ojscet so na Koroškem že od nekdaj obhajali kar najbolj svečano: z veliko gostijo, katere glavna jed je bil pečen kozel, pa z igrami, pesmimi in raznimi šegami. Ta posvetna plat običaja je še danes pri žegnanjskih običajih povsod najbolj očitna. Poseben poudarek je zlasti na plesu, brez katerega si praznika sploh ne moremo predstavljati. S starimi plesi pa je bilo nekdaj tesno povezano tudi snubljenje deklet. Na Gorenjskem so o žegnanju trdili, da je to semenj za fante in dekleta. V Kropi je veljalo, da je z žegnanjem v zvezi "nageljnov ali lepi semenj". Kdo je takrat pravočasno ujel bežeče dekle, jo je smel vzeti za ženo. V Stični je bil na žegnanjski dan, tako imenovano "portno nedeljo", dekliški semenj, na katerem so se zbrala najlepša dekleta iz vse okolice. Podobno je bilo tudi drugod.

Na žegnanjski dan so marsikje v navadi tudi drugi običaji, ki sicer veljajo za pomladanske. Na Gorenjskem so svoje dni nastopili "korobačarji", ki so že dolgo pred žegnanjsko nedeljo pokali s korobači in tako vabili ljudi iz sosednjih župnij na slavje. Na Koroškem pa ni bilo nekoč prav nič čudnega, če so gostili žlahto, ki je segala včasih tudi do sedmega kolena, tako da so morali pri premožnejših hišah pogrniti kar po deset do dvanajst miz. Na svoj račun pa tedaj pridejo tudi kramarji, ki okoli cerkve razstavijo stojnice. Kateri fant se tedaj more upreti skušnjavi, da bi svoji izvoljenki ne kupil rdečega lectovega srca? V Ziljski dolini pa na žegnanje tako kot o binkoštih tudi štehvajo, pri čemer seve tudi visoki res pod lipo ne manjka.

Za vas zbrala Helena Cesar

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo