Morje s svojim valovanjem diha. Njegovi valovi se dvigajo in umirjajo kot veličasten vdih in izdih narave. V tem ritmu se skriva popolna predaja sili življenja – tisti nevidni, vseobsegajoči moči, ki je ne moremo ne določiti ne nadzorovati.

Ste že kdaj legli na topel pesek, kot da bi z ramen odložili vsa bremena? Ste za nekaj dni odložili delovne obveznosti in si dovolili pravi predah? Ste začutili hkratno povezanost z morjem, soncem in samim seboj?

Sliši se preprosto, a prav občutiti sebe – tukaj in zdaj – je pogosto največji izziv. Poletje, čas dopustov in počitnic, nam ponuja priložnost, da se temu občutku znova približamo.

V letošnjem letu bom za vas vsak mesec pobrskala po Slovenski stoletni pratiki iz začetka prejšnjega stoletja in dodala še katero izmed zanimivosti. Prav je odstirati starodavna vedenja in jih vnašati v vsakdanje življenje, mislim na tista, ki so v povezavi z naravnimi ritmi in sezonsko rutino.

- o mesecu

- vremenski pregovori

- starosvetnosti: Ljudske šege in običaji po letnih časih 

Včasih nas življenje povabi tja, kjer se vse znova postavi na svoje mesto. V objem narave. K hladni, bistri Soči. Med gore, ki že tisočletja mirno stojijo in nas učijo potrpežljivosti, prisotnosti in zaupanja.

Ob prijateljih, ki nas sprejemajo takšne, kot smo, besede lažje stečejo. Pogovori postanejo zdravilo. Ne zato, ker bi ponudili vse odgovore, temveč zato, ker ustvarijo prostor, kjer lahko rane zadihajo in se brazgotine nežno omehčajo. Včasih je dovolj, da smo slišani. Da nekdo ob nas preprosto ostane.

Ko stopimo v hladno reko, se zdi, kot da voda odnese nekaj teže, ki smo jo predolgo nosili. Kot da spere skrbi, stare zgodbe in vse, kar ni ljubezen. Tok nas opominja, da je življenje gibanje, da ni treba vsega zadržati in da lahko marsikaj prepustimo toku.

V zavetju gora so prisotni vsi elementi. Zemlja pod nogami. Voda, ki teče. Veter, ki prinaša svežino. Ogenj sončnih žarkov in večernih ognjev. Nad vsem pa zvezdnato nebo, ki nas spomni, kako majhni smo in hkrati kako neskončno povezani z vsem okoli sebe. V naravi je harmonija, ki ne potrebuje razlage. Samo opaziti jo moramo.

Morda so prav najlepše stvari v življenju res brezplačne. Nasmeh prijatelja. Pogled na gorske vrhove. Šumenje reke. Tišina večera. Globok vdih svežega zraka. Občutek, da pripadamo.

Zato bodimo hvaležni. Za življenje, ki nam je podarjeno. Za ljudi, ki hodijo ob nas. Za trenutke, ki jih ni mogoče kupiti. In predvsem za dih, ki nas iz trenutka v trenutek povezuje z življenjem samim.

Naj nas poletje spomni, da je dovolj biti prisoten. Dihati. Ljubiti. In zaupati toku, ki vedno ve, kam teče.

Ker prihaja čas poletja, si tokrat oglejmo element Ognja. Omenili smo že, da tako Ayurveda kot kitajska tradicionalna medicina posebno pozornost namenjata letnim časom s priporočilom, da posameznik sledi sezonski rutini skozi utrip narave. Tako je možno živeti v harmoniji z naravnimi cikli in se prilagajati spremembam v zunanjem okolju.

V letošnjem letu bom za vas vsak mesec pobrskala po Slovenski stoletni pratiki iz začetka prejšnjega stoletja in dodala še katero izmed zanimivosti. Prav je odstirati starodavna vedenja in jih vnašati v vsakdanje življenje, mislim na tista, ki so v povezavi z naravnimi ritmi in sezonsko rutino.

- o mesecu

- vremenski pregovori

- starosvetnosti: Ljudske šege in običaji po letnih časih

S prijateljico redno hodiva v gozd v vseh letnih časih, da se predihava in aktivno odpočijeva ...

Dihanje svežega, s kisikom bogatega zraka, še posebej, če smo naslonjeni na drevo in poravnani, je intimna in globoka izkušnja in ne samo fiziološki proces samega dihanja ...

Pojdite v gozd in si dovolite, da vas neko drevo samo pokliče. Približajte se mu in se ga dotaknite. Naslonite se nanj, ali se usedite v objem korenin. Nekaj trenutkov si dovolite biti v objemu drevesa. Svojo pozornost usmerite v noge in preko njih ozavestite povezavo z zemljo ...

V letošnjem letu bom za vas vsak mesec pobrskala po Slovenski stoletni pratiki iz začetka prejšnjega stoletja in dodala še katero izmed zanimivosti. Prav je odstirati starodavna vedenja in jih vnašati v vsakdanje življenje, mislim na tista, ki so v povezavi z naravnimi ritmi in sezonsko rutino.

- o mesecu

- vremenski pregovori

- starosvetnosti: Ljudske šege in običaji po letnih časih 

V ponedeljek zvečer sem ob spremljanju oddaje Tednik  (13.4.) povsem po naključju ujela prispevek o načrtovanem turističnem središču na sotočju Save Dolinke in Bohinjke.
Na eni strani želja po razvoju in dobičku, na drugi pa krhkost naših rek in življenja, ki v njih tiho utripa.

Naše reke — predvsem Sava — so že močno zaznamovane z jezovi.
In vendar se zdi, da skrivnosti in lepote tekoče vode še vedno ne znamo zares začutiti.
Kar težje razumemo, pogosto tudi lažje prezremo … ali celo preoblikujemo po svojih merilih.

Reke, ki so prosto tekle milijone let, smo v nekaj desetletjih ukrojili po svoje.
A mnoge kulture in posamezniki nikoli niso pozabili, kaj pomeni razmišljati kot reka — in kako ji prisluhniti.
Vedo, da sta usoda rek in usoda ljudi neločljivo prepleteni. Da se, na neki globlji ravni, pretakamo skupaj.

Morda pa prav zato ni naključje, da se tudi v nas kdaj ustavi tok.
Da čustva zastanejo, da energija ne teče, da se v notranjosti začnejo nabirati »jezovi« — pogosto nevidni, a zelo občutni.

Ob prebujanju narave si želim, da se prebujanje dotakne tudi nas.
Da se za trenutek ustavimo — in se iskreno vprašamo, kje v sebi zadržujemo tok življenja.

V tradicionalni kitajski medicini je pomlad povezana z elementom lesa — z gibanjem, rastjo in razraščanjem v vse smeri. To je čas jeter, ki skrbijo za nemoten pretok energije po telesu. Ko je ta tok prost, čutimo več lahkotnosti, jasnosti in notranjega zagona. Ko zastane, pa se lahko pojavijo napetost, razdražljivost ali občutek ujetosti.

Zato te vabim na celostno masažo, ki s toplino dotika podpira pretok po meridianih, še posebej na področju jeter in celotnega sistema, ki v tem času potrebuje največ nežne podpore.
Masaža pomaga mehčati zastajanja, spodbuja gibanje energije in telesu omogoči, da znova sledi svojemu naravnemu ritmu.

To je prostor, kjer se lahko ustaviš, zadihaš — in dovoliš, da tok v tebi spet steče. Dobrodošla /dobrodošel, da si podariš ta čas zase.

Helena iz Žarka

Pomlad pride tiho, kot dih, ki prebudi speče dele nas.
V njej je nekaj, kar ne razlaga, temveč preprosto ve.
Nekaj, kar utripa globlje od misli.

Srce ni le ritem, ki nas ohranja pri življenju,
je prostor, kjer življenje zares zaživi.
Tam se rojevajo občutki, ki nimajo besed,
in odločitve, ki jih razum šele kasneje dohiti.

Ko svet postane preglasen, srce ostaja tiha resnica.
Ne sili, ne prepričuje – samo vabi.
Vabi k pristnosti, k mehkobi, k pogumu, da smo to, kar smo.

Pomlad nas uči prav tega.
Drevesa ne razmišljajo, ali bodo ozelenela – preprosto zacvetijo.
Tudi v nas je ta moč, ta naravni tok, ki nas vodi naprej.

Ko mu zaupamo, se nekaj premakne.
Koraki postanejo lažji, odnosi globlji, svet bolj živ.
In nenadoma ne iščemo več poti – postanemo pot.

Naj bo ta pomlad opomnik,
da je največja modrost pogosto najbolj tiha.
In da odgovori, ki jih iščemo, že dolgo nežno utripajo v nas.

Helena

V letošnjem letu bom za vas vsak mesec pobrskala po Slovenski stoletni pratiki iz začetka prejšnjega stoletja in dodala še katero izmed zanimivosti. Prav je odstirati starodavna vedenja in jih vnašati v vsakdanje življenje, mislim na tista, ki so v povezavi z naravnimi ritmi in sezonsko rutino.

- o mesecu

Ime meseca aprila je možno razložiti na različne načine. Nekateri sodijo, da je v zvezi s staro latinsko besedo »apricus«, ki pomeni sončen, drugi jo izvajajo iz glagola »aperio«, ki pomeni odpreti ali tudi odkriti, razodeti, razložiti. Po obeh razlagah naj bi torej ime označevalo mesec, ki je soncu in pomladi odprl vrata. Ime Mali traven je skupno več ali manj vsem slovenskim narodom, saj je povzeto iz staroslovenskega besednega zaklada. Beseda traven ponazarja čas, ko začne zeleneti trava.

- vremenski pregovori

- starosvetnosti