Starosvetnosti v mesecu septembru

September – Kimavec: ko se poletje prevesi v jesen

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

življenje čedalje hitreje menja svoj ritem. Marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino, pomen in smisel, danes počasi odhaja v pozabo. Kje naj bo prostor, kjer se bomo spomnili posebnosti nekdanjih dni, če ne prav v zapisih starih pratik?

Pri tem ne gre zgolj za ohranjanje spomina na nekaj, kar naj bi bilo že davno preživeto. V ljudskih šegah, običajih in pregovorih je marsikaj, česar morda vendarle ne kaže povsem zavreči. So odsev človekovega čustvovanja, njegovega odnosa do narave in njegove želje, da bi tudi vsakdanjemu življenju dodal prazničnost in pomen.

Tako kot ni pomembnega mejnika v človekovem življenju brez posebnih običajev, jih najdemo tudi ob mejnikih narave – ob menjavi letnih časov, ob setvi in žetvi, ob prihodu in odhodu živine, ob sončevih obratih in drugih naravnih pojavih.

Tokrat pokukajmo v slovensko stoletno pratiko in v mesec, ki ga poznamo pod lepim starim imenom – Kimavec.

Zakaj september imenujemo Kimavec?

Ime september izhaja iz prvotnega rimskega koledarja, v katerem je bil ta mesec sedmi. Latinsko septem namreč pomeni sedem.

Pri Slovencih pa je imel september skozi čas precej več imen. Martin iz Loke ga je imenoval Poberuh, Trubar Jesenik, pozneje pa so se pojavljala še imena Malomašnik, Miholščik, Sadnik, Sadni mesec, Šentmihelski mesec in druga. Nazadnje se je uveljavilo ime Kimavec.

Prvotni pomen tega imena ni povsem razvozlan. Eden najpomembnejših raziskovalcev slovenskih mesečevih imen, Franc Miklošič, je menil, da je povezano z nemirnim kimanjem živine, ki so jo v tem času nadlegovali obadi in muhe.Ime Kimovec oziroma Kimoviz najdemo že v najstarejši ohranjeni slovenski pratiki iz leta 1741. Poznejši poskus, da bi ga nadomestili z imenom Sadnik, pa se ni prijel.

September skozi stare vremenske pregovore

Naši predniki so vremenske spremembe pozorno opazovali. Svoje izkušnje so si zapomnili in jih pogosto strnili v kratke, slikovite pregovore. Za september so tako zapisovali:

• Tilen (1. september) oblačen, meglen – grda, deževna jesen; Tilna če jasno, gorko, štiri bo tedne vedro.
• Če sveti Matevž (21. september) je vedren, prijetna bo jesen.
• Na Mavricija (22. september) dan če sonce sije, pozimi prav huda sapa brije.
• Če sveti Mihael (29. september) dežuje, voljno zimo napove; če pa nebes razjasnjuje, trde zime se boje.
• Kadar prve dni Kimavca pogosto grmi, k letu obilno bo tepkovca pa pšenice in rži.
• O svetem Mihaelu, če grmi, viharjev veliko pozimi buči.
• Če zgodaj preselijo se ptiči, hudo zimo žurijo o božiči.
• Kakšno vreme o Kimavca mlaji, takšno vso jesen je najraji.
• Če sveti Mihael veliko šišk da, zgodnja bo zima in veliko snega.

Dan se do konca septembra skrajša za približno eno uro in 38 minut. Okoli 22. septembra nastopi jesensko enakonočje oziroma ekvinokcij, ko sta dan in noč približno enako dolga. Narava s tem naredi pomemben korak v novo obdobje – začne se jesen.

Sv. Mihael – mejnik med poletjem in jesenjo

V jesenski čas nas po ljudskem izročilu uvaja predvsem sv. Mihael (29. september), ki je bil nekoč pri nas zelo priljubljen. Njegov praznik je bil pomemben mejnik v pastirskem letu. Rekli so, da »pašo zapre«. Ko so bili pašniki še skupni, so prav na ta dan pastirji sklepali pogodbe za prihodnje leto. Zanimiva je tudi podoba luči: sv. Mihael je obrtnikom ponekod spet prižgal luč, ki so jo bili spomladi na Gregorjevo simbolično vrgli v vodo. Toda september ni bil pomemben le zaradi posameznih svetnikov. Jesen je prinašala tudi čas žegnanj, velikih vaških praznovanj.

Žegnanje – praznik skupnosti in dobre letine

Žegnanje je staro slavje, ki je sprva ohranjalo spomin na dan, ko so si vaščani postavili svojo cerkev. Ker se je praznik pogosto ujemal z godom svetnika, ki mu je bila cerkev posvečena, se je sčasoma razvil v praznovanje cerkvenega patrona. Po slovenskih pokrajinah ima žegnanje različna imena. Na Krasu so govorili o opasilnici, v Ziljski dolini o cerkvanju, ponekod na Primorskem o obnašanju, na vzhodnem Štajerskem in v Beli krajini o proščenju. Marsikje se je uveljavil tudi izraz semenj, saj je bilo žegnanje za podeželskega človeka nekoč tudi priložnost za sejem. Ni naključje, da je večina žegnanj prav jeseni. Takrat so bili pridelki že pospravljeni in je bil čas za oddih, zahvalo in praznovanje. Jesensko žegnanje je bilo zato tudi zahvalni praznik za dobro letino – praznik, ki je v ljudskem izročilu prevzel marsikatero vlogo nekdanjih žetvenih slavij. Na Koroškem se je ohranil zanimiv izraz »bokova ojscet«. Beseda bok pomeni kozel in izraz naj bi ohranjal spomin na stare običaje, povezane z žetvenim praznikom. Bokovo ojscet so nekoč praznovali nadvse slovesno. Ob veliki gostiji, pri kateri je imel pomembno mesto pečen kozel, niso manjkali niti petje, igre in različne šege.

Ko je bil semenj tudi priložnost za ljubezen

Posvetna plat žegnanj je bila vedno zelo pomembna. Posebno mesto je imel ples, ki si ga brez praznovanja skoraj ni bilo mogoče predstavljati. Ples pa je bil nekoč tesno povezan tudi s snubljenjem. Na Gorenjskem so pravili, da je žegnanje »semenj za fante in dekleta«. V Kropi je veljalo za »nageljnov ali lepi semenj«. V Stični je bila na tako imenovano portno nedeljo dekliška prireditev, na kateri so se zbrala najlepša dekleta iz širše okolice. Tudi drugod je bil žegnanjski dan priložnost za srečevanje, spoznavanje in sklepanje novih poznanstev. Praznik tako ni bil samo verski obred. Bil je dan skupnosti, srečanj, plesa, gostije, trgovanja in veselja.

Ko je vas zaživela

Ob žegnanju so se marsikje ohranjale tudi šege, ki jih danes povezujemo predvsem s pomladjo. Na Gorenjskem so svoje dni nastopili korobačarji, ki so že pred žegnanjsko nedeljo pokali s korobači in tako vabili ljudi iz sosednjih župnij na slavje. Na Koroškem je bilo običajno, da so prišli na obisk sorodniki, včasih tudi zelo številni. Pri premožnejših hišah so morali pogrniti deset ali celo dvanajst miz. Okoli cerkve pa so svoje stojnice postavili kramarji. In kateri fant se je tedaj mogel upreti skušnjavi, da svoji izvoljenki ne bi kupil rdečega lectovega srca? V Ziljski dolini je bilo žegnanje povezano tudi s štehvanjem, pri katerem pod lipo seveda ni manjkal visoki kres. Vse to nam pokaže, da je bil praznik nekoč veliko več kot zgolj datum v koledarju. Bil je trenutek, ko se je skupnost zbrala, si oddahnila od vsakdanjega dela, se zahvalila za letino in – vsaj za nekaj časa – stopila iz vsakdanjega ritma.

Kaj nam lahko pove september danes?

Morda prav to, da človek ni živel ločeno od narave. Pozorno je spremljal vreme, rastline, živali, dolžino dneva in menjavo letnih časov. Naravne spremembe so postale del njegovega koledarja, izkušenj in pripovedi. Stare šege niso vedno nekaj, kar bi morali dobesedno ponavljati. Včasih pa je vredno razumeti, kaj so človeku pomenile.

September – Kimavec – je bil čas prehoda. Poletje se je umikalo jeseni, delo na poljih se je počasi zaključevalo, pridelki so bili pospravljeni, ljudje pa so si vzeli čas za zahvalo, praznovanje in druženje. Morda je tudi danes vredno, da si ob začetku jeseni vzamemo trenutek in se vprašamo: kaj je tisto iz starih časov, kar bi bilo dobro ohraniti tudi za prihodnje rodove?

Za vas zbrala Helena Cesar.

Avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige iz naše ponudbe sledijo naravnim, človeku prijaznim vrednotam in ritmom. Vabljeni, da pobrskate po naši ponudbi starodavnih znanj - klik na povezavo