Hobotnica, ki žre ljudi

V poletnih dneh je kolesarjenje pogosta oblika rekreacije. Sama najraje kolesarim med polji in po gozdovih. Premikam se z željeno hitrostjo, občutim veter, slišim zvoke, predvsem pa sem povezana z naravo, saj se počutim del nje. V avtomobilu, ki je nujno prevozno sredstvo za sodobni način življenja, pa gredo slike mimo mene in te povezave ne občutim.

Ste kdaj, ko ste kolesarili,  občutili razliko med gozdo ali makadamsko potjo in asfaltno cesto? Kot da te makadam, ki v teh dneh seveda žge, sili, da greš še hitreje, tako kot nas sili današnji ritem življenja. V teh dneh želim z vami podeliti odlomek iz Anaste, za razmislek v teh dneh, ko so naše ceste, predvsem tiste proti morju zelo obremenjene.

Helena Cesar

Hobotnica, ki žre ljudi - odlomek iz Anaste

Prizor, ki ga je pokazala Anastasija oziroma temnolasi mladenič, kjer ljudje gradijo svoje domove vzdolž smrdljivih lovk pošasti, ki žre ljudi, sploh ni izmišljotina, ampak nadvse stvarna realnost. Realnost, na katero so se ljudje tako navadili, da jo sprejemajo kot danost. Pošast pa še naprej obstaja in celo raste. To so naše ceste in tisto, kar se po njih premika. Informacije o tem so splošno dostopne.

Znano je na primer, da glavne avtomobilske ceste z asfaltno podlago na svetu v dolžino presegajo dvanajst milijonov kilometrov, kar je – za primerjavo – tristokrat toliko kot obseg ekvatorja, ki meri okrog štirideset tisoč kilometrov. Zračne linije se približujejo šestim milijonom kilometrov, železniških prog je milijon in pol kilometrov, glavnih cevovodov okrog milijon sto tisoč kilometrov, notranje vodne poti presegajo šeststo tisoč kilometrov, morske linije pa dosegajo mnogo milijonov kilometrov.

Če se ozremo na problem onesnaženja atmosfere z različnimi oblikami transporta, je delež avtomobilskega prevoza petinosemdeset odstotkov! In škodljivi izpuhi niso vse. Pozabiti ne smemo na negativne ekološke dejavnike, kot so zvoki in vibracije. Tako je osemdeset decibelov – kar je enako stopnji hrupa na živahni mestni ulici – že potencialno nevarnih za sluh. Razvoj različnih oblik prevoza in gradnja avtocest prav tako ne pripomorejo k psihičnemu zdravju. Pri tem vplivajo omenjeni dejavniki posredno ali neposredno ne le na voznike in potnike, ampak tudi na mnoge druge ljudi izven prevoznih in komunikacijskih sredstev. Slabe ceste, večurno stanje v zastojih, kdaj pa kdaj je nemogoče celo preprosto prečkati cesto. Vse to močno  povečuje živčnost,vodi h kroničnemu stresu in spodbuja agresivnost, včasih pa ljudi celo pripravi do takšnih dejanj, kakršnih ne le, da sicer ne bi nikoli zagrešili, ampak si niti ne bi mogli predstavljati, da bi jih bili zmožni, če bi bili kje drugje.

Vsakoletni pregledi stanja narave v regijah naše države zgovorno pričajo o tem, kako pereč je problem ekološke varnosti, izjema ni nobeno rusko velemesto. Strokovnjaki enoglasno riznavajo, da je glavni vzrok zmanjšanja ravni ekološke varnosti posameznih regij ≫pospešen proces avtomobilizacije prebivalstva≪. Zdravniki že zdaj ugotavljajo, da ≫ekološki odtis≪ avtomobilskega transporta stane povprečnega prebivalca velikega ruskega mesta štiri do pet
let življenja. Pri tem so zaobseženi le ljudje, ki lahko problem ne le ozavestijo, ampak tudi izrazijo. Kaj pa je, na primer, z Zemljo? Sicer lahko tudi Zemlja po svoje izrazi problem, toda ali smo sredi hrupa, grmenja in dima našega življenja še sposobni slišati Zemljin glas?

S čim konkretno obsežen avtomobilski promet ubija Zemljo? V prvi vrsti je za gradnjo cest potrebna zemlja kot taka, ob tem pa še voda in zrak. V ZDA, na primer, je statistika takšna: površina, ki jo pokrivajo ceste, železniške proge in letališča, je 101.000 km2, površina mest pa 109.000 km2. V Rusiji je dolžina avtomobilskih cest presegla pol milijona
kilometrov.

No, na Zemlji se pač gradijo ceste, kaj je v tem takega? To vendar, da z gradnjo in uporabo cest, cevovodov in letališč uničujemo prst: prihaja do udorov, plazov, napreduje erozija. Že na kolesnicah makadamskih cest se poglabljajo in širijo jarki, ki še poslabšujejo položaj.

To še ni vse; vzdolž avtocest in železniških prog ter tam, kjer prihajajo na površje naftovodi in plinovodi, so velike površine zemlje onesnažene s svinčevimi in žveplovimi spojinami, naftnimi derivati in drugimi snovmi. Po ocenah strokovnjakov je najbolj nevaren obcestni pas širok do dvesto metrov na obeh straneh najbolj prometnih magistral. Zato je vzdolž cest strogo prepovedano gojiti kmetijske pridelke, nabirati gobe ali jagode, pasti živino, posebej molzno (znani so primeri zastrupitve otrok z mlekom krav, ki so se pasle blizu cest). V bližini avtocest je plast zraka do enega metra od tal prav tako katastrofalno onesnažena s prahom, ki vsebuje delce asfalta, gume in kovin, v njej najdemo svinec in druge snovi s kancerogenim in mutagenim delovanjem. O tem bi morali razmisliti ljubitelji sprehodov in teka ob cesti, še posebej pa se je na to treba spomniti ob sprehodu z majhnimi otroki, saj se otroci v vozičku ali peš gibljejo ravno v rizičnem območju.

Pa še to bi želel dodati: bodite pozorni na to, da večina škodljivih cest ni zgoščena v puščavi ali na Antarktiki, ampak na območjih z največjo gostoto prebivalstva. Velika mesta in velemesta so še ponosna na svoje večpasovne avtocestne obvoznice-ubijalke.

Vse države ob sprejemanju proračuna namenjajo ogromno sredstev za gradnjo in popravilo  avtocest. Kako pa drugače? Saj lahko v primeru odsotnosti cest prebivalci velemest ostanejo brez preskrbe, brez zdravil. Ceste so kot krvne žile, po katerih se prebivalec velemesta oskrbuje z vsem potrebnim.

Stop! Nastaja nekakšna abrakadabra! To je že dobesedno objestnost antirazuma. Krvna žila, brez katere bojda ne moremo več, v resnici prinaša počasno smrt.

Oh, za kako duhovne, inteligentne in pametne se želimo kazati! Toda če bomo novi generaciji zapustili tovrstne pošasti, to pomeni, da ji dajemo raztrgati svoje lastne otroke. Kdo pa dejansko smo v takem primeru?

Zdi se, kot da ni izhoda iz absurdne situacije, v kateri smo se znašli. Toda to se le zdi. Izhod je. Najdemo ga v načinu življenja – tako posameznika kot celotne družbe.

Izpušni plini milijonov avtomobilov, velikih dimnikov in majhnih podjetij ter drugi viri škodljivega onesnaženja so le posledica, ne pa vzrok, ki ga je ustvaril. Vzrok je v antirazumnem tehnokratskem načinu življenja.

Odlomek iz knjige Anasta, Vladimir Megre