Raj na zemlji, zakaj pa ne?

Sporočila puščavnice iz ruske tajge

Tisoči Slovencev so se sredi razgretega betona in plastike začeli počutiti utesnjeno. Eni bolj, drugi manj vneto iščejo poti nazaj k naravi. V nezavednem nosijo spomin na njeno lepoto, v duhu intuitivno prepoznajo njeno čistost kot svoj dom. Manjka jim le še majhna spodbuda, da se umaknejo iz umetnega sveta in da, dobesedno, svobodno zadihajo.

Puščavnica Anastasija je prinesla prav takšno spodbudo milijonom ljudi po svetu in tisočem v Sloveniji skozi zbirko knjig Zveneče cedre Rusije. Prepričljivost njenih sporočil temelji na otroško preprostem žaru, ki ga brez umetelnih prijemov podaja ruski avtor Vladimir Megre. 

Čeprav je Vladimir neuk pisatelj, mu je uspelo seči do ljudi s prizemljeno in nadvse logično filozofijo o življenju, ki pristoji Človeku. Povrhu tega mu je uspelo ljudi navdihniti k udejanjanju te filozofije z neposrednim pozivom: “Ne čakajmo na raj, ustvarimo ga sami!” 

Megre je vešče opisal skladen odnos med človeštvom in naravo ter celo predlagal novo družbeno ureditev, ki temelji na decentraliziranem gospodarstvu, sestavljenem iz samozadostnih podeželskih naselij, ki jih nadalje sestavljajo družinska posestva, velika po en hehtar.
Prvi korak delajo vrtičkarji na svojih vrtovih; drugi korak so rodovna posestva, na katerih bodo v naravnem okolju zdravo odraščale generacije naših potomcev; tretji korak, ki naravno sledi drugemu, je združevanje takih posestev v naselja. V poetski viziji puščavnica Anastasija pravi, da bodo takšni vrtovi stkali na planetu nepregledno rajsko pokrajino.

Podoboslovje

Zakaj pa ne? Kdo nam brani živeti v raju? Sami sebi tega ne dopuščamo! Noben politik, noben šef nam ni kriv, da živimo tako, kot živimo. Krive so podobe, ki jih nosimo v zavesti in katerih sužnji smo. Ko bomo spremenili podobe v glavah, bomo spremenili tudi način življenja. 

Anastasija v eni od knjig reče, da je podoboslovje najpomembnejša veda (žal je ni v nobenem učnem načrtu). Le človek, ki zna v mislih oblikovati in v stvarnosti udejanjati podobe, je lahko zares svoboden in srečen. A podoboslovja se otrok ne more naučiti, zaprt v škatlasto učilnico iz štirih sten (ter kasneje pisarn in stanovanj). Nauči se je lahko le v brezstenju narave od svobodnih staršev in skupnosti ljudi, ki živijo v skupno ustvarjenem prostranstvu ljubezni. Temelj ljubezni nista tradicija in psihologija, ljubezen se začne pri rastlinah. 

Zato človek potrebuje nenehen stik z rastlinami – vrtnimi, gozdnimi, travniškimi … Zdrav odnos človeka do rastlin je temelj zdravega odnosa med ljudmi. Dom lahko človek najde le sredi življenja, nikoli v mrtvi celici iz gladkih sten. Samozadostne, svobodne družine, ki živijo v sožitju z naravo, so podlaga za resnično demokracijo. Današnji sistem posamezniku vzame moč in neodvisnost, potem pa mu da možnost izbire, medtem ko Anastasija predlaga ureditev, v kateri oblast posamezniku najprej pusti vso moč in neodvisnost ter mu potem da možnost izbire.

Ker je moč temelj izbiranja in odločanja, lahko le v skupnosti močnih posameznikov zares govorimo o demokraciji. Obkrožiti ‘da’ na listku ni nobena moč; tudi če bi dodali možnost obkrožiti ‘ne’, ne bi dobili nič več moči. Oblast bi morala hoditi k ljudem po dovoljenje, da naredi nekaj, kar zadeva celotno družbo, ne pa da se morajo ljudje s protesti in referendumi boriti proti nespametnim, ozkogledim odločitvam samovoljnih vlad.
 

Pomen gibanja Zveneče cedre

Leta 1996, ko je Megre napisal prvo knjigo, v Rusiji ni bilo nobenega ekološkega naselja, 5. junija 2004 pa so se konference gibanja Zveneče cedre v mestu Vladimir v Rusiji udeležili predstavniki več kot 150 ekoloških naselij. V osmih letih so se ljudje povezali, organizirali in oblikovali cela naselja, ki še naprej rastejo kot gobe po dežju.
Pobude za nastanek rodovnih vasi so močne tudi v Sloveniji. Rodovnih posestev, ki bolj ali manj ustrezajo definiciji iz knjig, je v Sloveniji na ducate, združevanje v rodovne vasi pa je šele v povojih. Prva rodovna ‘vas’ se je poimenovala Jutrovo, sestavljajo pa jo razpršena rodovna posestva, večinoma iz severovzhodne Slovenije.

Obredi ljubezni

V narobe svetu je vse postavljeno na glavo. Prioriteta države je brezglava rast, ne pa sreča ljudi. V predzadnji knjigi iz zbirke Zveneče cedre Rusije Vladimir Megre poudarja pomen ljubezni v družinah. Programi političnih strank bi morali ljubezen ne le vsebovati temveč celo postavljati na prvo mesto, piše Megre.
Zakaj pa ne? A nas je ljubezni sram, da že ob omembi te besede v povezavi s politiko zamahnemo z roko, češ, politika pa z ljubeznijo nima nič skupnega. Pa smo spet pri podobah! Če podobe v naših glavah izključujejo ljubezen iz politike, dela, gospodarstva, izobraževanja, športa in ostalih področij, ki jih imamo za najpomembnejša in ki zasedajo 99 % našega vsakdana, potem ni nič čudnega, da ljubezni ne najdemo več niti tam, kjer jo pričakujemo – v odnosih, v družini.
Puščavnica Anastasija nas tako spodbuja, da si skupaj utremo pot do raja z lastnimi odločitvami, pogumom in samozaupanjem. Le umakniti moramo umetne kulise, v katere smo se toliko stoletij zatekali po ‘varnost’, ‘udobje’, ‘napredek’, ‘znanje’ in ‘družbo’.

Vse več pogumnih ljudi na zemlji materializira živi raj. Ta raj ni nekakšna od Boga dana ideološka utopija, temveč realna stvaritev milijonov človeških rok. Ljudje so začeli verjeti, da jim ni treba čakati na raj, ki naj bi se spustil po božjih poslancih, ampak da lahko sami že danes začnejo ustvarjati svoj raj. Merilo raja je življenje – živo velja več kot mrtvo. Zato je ustvarjanje vrta, na katerem se bohoti življenje, visoko duhovna dejavnost in preprosto delo na zemlji je višja religija kot obiskovanje kamnitih svetišč.

Poglavje iz knjige Ekološka naselja in trajnostna kultura bivanja, Priročen esejistično-dnevniški koktajl z recepti za rešitev sveta, Nara Petrovič, Založba Žarek. Knjigo lahko naročite tukaj, podatki o knjigi na povezavi