Starosvetnosti v mesecu maju

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje čedalje hitreje menja svoj ritem, marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino in smisel, gre danes v pozabo. Kje naj bo mesto, da se spomnimo te ali one posebnosti iz nekdanjih dni, če ne ravno v zapisih iz stoletne pratike. Kajpak, ne gre samo zato, da bi ohranjali v spominu tisto, kar se je že davno preživelo; morda je vmes le marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči. Ljudski običaji so odsev čustvovanja našega človeka, v njih se je izrazila njegova želja po obogatitvi puste vsakdanjosti. In kakor ni mejnika v človekovem življenju, ki bi ga spremljali posebni običaji, tako tudi ni mejnika v življenju narave, ki se na zunaj razodeva v menjavi letnih časov in ki bi mu človek z najrazličnejšimi šegami ne skušal dati poseben pomen. Izbor običajev nikakor ni znanstven, še manj popoln, naj le opozori na veliko bogastvo  pri nas še živih ali vsaj do nedavna živih običajev, ki spremljajo dogodke leta in letne dobe.  Mnogi od njih imajo v svoji obliki prav verski značaj, za to preobleko pa se neredko skriva pradavno jedro poganskega mnogoboštva.

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

Maj – Veliki traven

Mesec se imenuje po starem latinskem bogu rasti Maju. Že od nekdaj velja za pomladanski mesec, ki je poln posebnih življenjskih sil. V mnogih deželah so ga zato slavili s postavljanjem mlajev, ki niso nič drugega kot ponazoritev pradavnega drevesa življenja, simbola rodovitnosti in življenjske rasti sploh.

V katoliški cerkvi je mesec posvečen življenju Marije; v njenem češčenju odmeva prastaro češčenje plodnostnih božanstev.

Sedanje slovensko ime za maj veliki traven srečamo že pri Martinu iz Loke (weliky trawen). Povzel ga je tudi Trubar in za njim še vrsta drugih. Obenem pa menda ni slovenskega mesečevega imena, ki bi ga poznali v toliko inačicah. V rabi so bila nekdaj imena kot so majnik, cvetnar, cvetnik, rožni cvet, rožni mesec, šentlipovšček itd. V Prekmurju ga pa še vedno imenujejo risalšček ali risališčak, to je binkoštni mesec; binkoštim namreč pravijo  Prekmurci risale ali risali. Pomensko gre pri velikem travnu za isto vsebino kot pri malem travnu, aprilu – čas, ko prične na veliko zeleneti trava!

Do konca meseca bo dan zrastel za eno uro in 13 minut! Prvi dan bo trajal 14 ur in 21 minut, zadnji pa 15 ur in 19 minut.

Vremenski pregovori

• Če Pankraca (12.5.) sonce peče, sladko vince v klet priteče.
• Po svetem Servati (13.5.) se mraza ni bati.
• Na svetega Urbana (25.5.) sonca gorko, obilno bo vina, tud' bo sladko; če pa ta dan prirosi, trta le cviček rodi.
• Če je na svetega Urbana (25.5.) lepo, rado suši se poleti seno.
• Velikega travna mokrota, malega srpana suhota.
• Veliki traven moker, rožnik pa mlačen, kmet bo tisto leto žejen in lačen.
• Če trta o polni luni cvete, polni, žlahtni grozdi obrode.
• Če je velikega travna hlad, tedaj bo lepa zelenjad; dobro se pridela vino, polne žitarice z novino.
• Kakor je vreme na svetega Urbama (25.5.), tako bo tudi malega srpana.
• Če velikega travna pogosto grmi, kmet se dobre letine veseli.
• Slana v začetku maja, zoritvi sadja jako nagaja.
• Sveti Filip napija, Zofija popija.

Ljudske šege in običaji po letnih časih - Od križevega tedna do binkošti 

Vročina čedalje huje pritiska in kmetovalcu se vnovič vzbudi skrb za uspešno letino. Že v pradavnini so se zato z obhodi po poljih med posevki priporočali duhovom in božanstvom, ki naj bi pridelek obvarovali pred neurji, točo ali sušo, v krščanski dobi pa so to vlogo prevzele prošnje procesije. Te so v navadi v križevem tednu in so se nekdaj pomikale med polji od farne cerkve pa do podružničnih cerkva ali celo do sosednje fare, tako da so se procesije iz posamičnih fara večkrat celo srečale. Poleg procesij so bile dolga leta običajne tudi »Vremenske maše«, ki imajo prav tako namen zagotoviti božjo pomoč za dobro letino. Za take maše so dajali posamezniki pa tudi soseske, takrat pa so seveda morale biti v domači podružnični cerkvi.

Od verskih praznikov sta v maju najznamenitejša: vnebohod (letos 18. Maja) in binkošti (letos 28. Maja).

Vnebohod so včasih praznovali s posebnimi "vnebohodnimi igrami". Kip Zveličarja, ki je od velike noči stal na oltarju, so takrat s posebnimi pripravami vzdignili pod strop, kjer je skozi odprtino izginil pod streho, od tam pa so se nato vsule med verno srenjo različne dobrote. Os vsega obreda se je do današnjih dni ohranila samo procesija, ohranjenih pa je med ljudstvom še tudi nekaj starodavnih šeg, kot je npr. zasajanje križcev in blagoslovljenega lesa na koncu njive na predvečer vnebohoda in podobno, ki so prav gotovo ostanek nekdanjih poganskih šeg.

Binkošti, ki kmalu slede, pa so majniški praznik v pravem pomenu besede in so jih nekdaj obhajali kar osem dni. Po jožefinskih reformah se je ohranil kot praznik poleg nedelje samo še binkoštni ponedeljek, ki pa tudi ni več zapovedan. Tako kot Kristusov vnebohod so nekdaj tudi binkošti – prihod svetega Duha nad apostole – praznovali s pravimi predstavami. Ko je mašnik v cerkvi stopil k daritvi, so pevčki začeli tolči po kovinskih posodah in tako posnemati grom, s pihalniki in piščalkami, z otepanjem oblačil in stresanjem pa so po svetopisemskem sporočilu skušali vzbuditi predstavo viharja. Istočasno so izpod cerkvenega stropa začela padati goreča povesma preje, ki so ponazarjala ognjene zublje, ki so se prikazali nad glavami apostolov, vmes pa so sipali tudi rože. Prejo, ki je ljudem popadala na glavo ali obleko, so pogasili s curki vode. Sledil je glavni prizor, »vihtenje sv. Duha«. Šlo je za pozlačeno kolo, ki je imelo kakega pol metra v premeru, na spodnji strani pa je bil nanj pritrjen golob, ki ga je bil izdelal vaški podobar. Ko so verniki zapeli pesem »Pridi sv. Duh,« se je v lini na cerkvenem svodu prikazalo zlato kolo z golobom in se med vrtenjem spuščalo vedno niže, dokler ni ostalo tik nad glavami. Ta običaj je ponekod na Tirolskem še vedno živ, čeprav ga je jožefinizem kot toliko drugih starih šeg skušal nasilno zatreti. Zdi pa se, da je tudi leseni ali papirnati golob, ki v tolikšnih kmečkih izbah krasi bogkov kot, ostanek tega starodavnega običaja.

Tudi binkošti so že dolgo krščanski običaj, čeprav se zdi, da so prekrile neke starejše poganske praznike. V Beli krajini nosi ta praznik še staro slovansko ime »trjaki«. V besedi pa se skriva ime pri nas že pred nekaj stoletji izumrle živali tura, ki je bil posvečen slovanskemu bogu Radogostu. S tem v zvezi je zanimivo, da leži pri nas velika večina sv. Duhu posvečenih cerkva v odročnih gorskih krajih, kjer so bila verjetno stara poganska verovanja najbolj trdoživa. Splošna navada je, da za binkošti okrasijo hiše z zelenjem in cvetjem in verujejo, da bo na binkoštno nedeljo sv. Duh sedel na zelene veje na oknih. Temu se marsikje pridružuje tudi še v davnini zakoreninjena šega pokanja z biči in možnarji. Kot ob drugih praznikih se tudi za tem pokanjem skriva globlji smisel. Odgnati je treba duhove in zle sile, ki bi letini povzročile škodo.

V srednjem veku, ko je krščanstvo pri nas že povsem prevladalo, so si te duhove začeli predstavljati v podobi čarovnic, služabnic hudobnega duha. Preganjali so jih seveda s krepkim zvonjenjem in ponekod so se zvonarji bližnjih cerkva kar kosali med seboj, kdo bo glasnejši. V zvezi z 'binkoštmi' tudi ne manjka raznih vraž. Tako pripisujejo posebno moč binkoštni rosi. Če je hotelo dekle biti lepo, se je moralo na pravem kraju z njo umiti. Roso so tudi nabirali, da bi imele krave več in boljšega mleka. Paziti pa se je prav te dni veljalo pred čarovnicami. Krave so morale zgodaj domov s paše, da bi jih čarovnice ne pomolzle in jim vzele mleka.

Še namig Nare Petroviča: "Namesto sedanjega tedenskega koledarja lahko začnemo uporabljati kak od lunarno-solarnih koledarjev, ki so opisani v knjigi Človek, navodila za uporabo, lahko uporabimo prilagojene setvene in druge podobne koledarje, ki upoštevajo gibanje nebesnih teles in njihov vpliv na naravo ter s tem tudi na človeka.«

Za vas zbrala Helena Cesar

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo