Starosvetnosti v mesecu marcu

Dragi ljubitelji starosvetnosti,

Življenje čedalje hitreje menja svoj ritem, marsikaj, kar mu je nekoč dajalo vsebino in smisel, gre danes v pozabo. Kje naj bo mesto, da se spomnimo te ali one posebnosti iz nekdanjih dni, če ne ravno v zapisih iz stoletne pratike. Kajpak, ne gre samo zato, da bi ohranjali v spominu tisto, kar se je že davno preživelo; morda je vmes le marsikaj, česar ne kaže povsem zavreči. Ljudski običaji so odsev čustvovanja našega človeka, v njih se je izrazila njegova želja po obogatitvi puste vsakdanjosti. In kakor ni mejnika v človekovem življenju, ki bi ga spremljali posebni običaji, tako tudi ni mejnika v življenju narave, ki se na zunaj razodeva v menjavi letnih časov in ki bi mu človek z najrazličnejšimi šegami ne skušal dati poseben pomen. Izbor običajev nikakor ni znanstven, še manj popoln, naj le opozori na veliko bogastvo  pri nas še živih ali vsaj do nedavna živih običajev, ki spremljajo dogodke leta in letne dobe.  Mnogi od njih imajo v svoji obliki prav verski značaj, za to preobleko pa se neredko skriva pradavno jedro poganskega mnogoboštva.

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

Ime meseca Marca je povzeto po imenu rimskega boga Marsa, ki je bil prastar italski bog in je utelešal divje, neukročene in skrivnostne sile narave zunaj obstoječega reda in stvari. Bil je hkrati praoče rimskega ljudstva ter zaščitnik in pokrovitelj v vojskah, zato mu je bil posvečen tudi prvi, pomladni mesec v starorimskem koledarju. V rabi se je obdržalo slovensko ime Sušec, čeravno je bilo v uporabi kar nekaj imen: Brstnik, Postnik, Cepljenjak ... Ime Sušec, ki je obveljalo, pomensko opozarja na čas, ko se zemlja posuši, in jo je že mogoče obdelovati.

Prav rada bi našla povezavo imena z našo staroslovensko mitologijo ...  Med vrsticami starih ljudskih pesmi se nam razkrije mitska mladostna podoba našega sončevega boga skozi Jarila in njegovo sestro Maro. Zeleni Jurij, pravzaprav Jarilo, je oblika boga Svaroga, ki izraža  jarost, mlado rast in mlado moč, ki je bila od nekdaj najbolj čaščena pri starovercih. Zeleni Jurij nam izvrstno kaže, kako so si naši predniki osmislili svoje religiozne predstave, saj je njegov praznik odlično posnemanje narave v tistem času. Jarilo velja za vegetacijskega boga, ki se rojeva vsako leto znova in znova. S seboj iz podzemnega ujetništva prinaša plodnost in življenje. Pomlad s staro besedo imenujemo tudi Vesna, Vesnik pa je še eno od Jurijevih imen pri nas. 

Do konca meseca se bo dan povečal za dobro uro in pol, kar je ugodno za praznovanja kot so Gregorjevo, ko se ptički ženijo, ki velja v ljudski zavesti za pričetek pomladi. Čeravno nam bo pomlad prinesel Jarilo, prinašalec pomladi, ob ekvinokciju, 20. marca.

Vremenski pregovori

- Če Sušca živinče po travniku nori, mali ga traven spet v hlev zapodi.

- Če Sušec prah okrog pometa, prav dobro letino obeta.

- Kolikokrat je v Sušcu slana, toliko dni stoji megla Velikega srpana.

- Kar že v Sušcu zeleni, rado se še posuši.

- Če Sušca grmi, dobra letina sledi.

- Sušca veliko megle, dobro letino daje.

- Kadar je šmarna (25. 3.) v postu prav gorko, tudi prihodnje leto bo lepo; če tega dne se trta lahko zruje, tisto pomlad nič več ne zmrzuje

- Kolikokrat Sušca megla stoji, tolikokrat poleti ploha prigrmi.

Ljudske šege in običaji po letnih časih - PEPELNICA IN POSTNI ČAS

Pepelnična sreda, ki sledi razposajenim norčijam, je začetek štiridesetdnevnega posta. Beseda pepelnica izvira še iz staro-židovskega obredja, ko so imeli navado, da so grešnike za pokoro oblekli v raševino in jo posuli s pepelom. Ta obred je prevzela tudi krščanska cerkev, ki je pepeljenje ob koncu 11. Stoletja celo uzakonila. Pepelnična sreda namreč ni le začetek posta, marveč tudi čas premišljevanja in pokore.

Mnogokje na Slovenskem se na pepelnično sredo še vrstijo običaji, ki so sicer značilni za konec pusta, tako pustov pokop, vleka ploha itn. Ploh, ki je bil za dekleta nekdaj tako sramoten, so danes večidel že povsod opustili, ostale pa so postne navade, čeprav tudi te v hudo omiljeni obliki. Nič posebnega namreč ni bilo nekdaj, če so ljudje v postnem času jedli samo dvakrat na dan, okoli enajste dopoldne in proti večeru.

O nekdanji strogosti posta na Gorenjskem nam med drugim pripoveduje tudi pisatelj Fran Saleški Finžgar: »Ko je polnočni zvon oznanil pepelnico, tedaj je bilo konec vsake mesne jedi do velike noči. Ves post nismo užili niti koščka mesa ne kanca masti …« Okoli Vrhnike pa gospodinje v postnem času niti besede »Špeh« niso izgovorile. Znane so mnogo posebne postne jedi, ki so po raznih krajih Slovenije seve različne, ponekod pa so nekateri pobožnejši ljudje prebili ves post ob samem kruhu in vodi. Samo ob sebi se razume, da je zatajevanje pomenilo tudi pijačo, moški pa so na pustni večer pokadili zadnjo čedro tobaka. V tem času so umolknili tudi godci, prenehal je ples in celo vasovanja. Še vsa živopisna dekliška oblačila so bila ta čas prepovedana.

Še namig Nare Petroviča: "Namesto sedanjega tedenskega koledarja lahko začnemo uporabljati kak od lunarno-solarnih koledarjev, ki so opisani v knjigi Človek, navodila za uporabo, lahko uporabimo prilagojene setvene in druge podobne koledarje, ki upoštevajo gibanje nebesnih teles in njihov vpliv na naravo ter s tem tudi na človeka.«

Za vas zbrala Helena Cesar

avtorica grafik je Irena Petrič Urankar, njeno delo v centru Veles na povezavi

Knjige, ki jih imamo v naši ponudbi so v skladu z naravnimi, človeku prijaznimi vrednotami in ritmi. Priporočam, da pobrskate v zavihku starodavna znanja na povezavo