Pozdravljeni dragi prijatelji!

Ste vedeli? Mesec januar je dobil svoje ime po rimskem bogu Janusu, varuhu mestnih vrat, ki so ga upodabljali z dvema obrazoma. Novo leto so stari Rimljani prvotno začenjali s prvim marcem, z nastopom pomladi. Novi konzuli so takrat prevzemali službo. Ko pa so Rimjani l. 154 pr. Kr. hoteli v Španiji zadušiti neki upor, niso marali, da bi se med tem konzuli zamenjali, zato so leto skrajšali na deset mesecev in ga pričeli s prvim januarjem. Ta datum so nato obdržali, pozneje pa so ga slavili s posebnimi slavnostmi, saturnalijami, imenovanimi po bogu setve Saturnu. 

Prvič so zapisana slovenska imena mesecev v škofjeloškem rokopisu iz leta 1466, ki ga danes hranijo na Dunaju. Imena je zapisal neki Martin iz Loke. On imenuje januar Prosynicz, kar je v bistvu isto kot naš prosinec. Trubar, ki je leta 1557 natisnil prvi slovenski koledar, je uporabil izraz Prosimiz = prosenec in mislil pri tem na proso; namesto pšeničnega poprtnika so namreč Slovenci nekdaj v dneh od božiča do sv. Treh kraljev stavljali na mizo prosen kruh.

Več o starosvetnostih si lahko preberete na povezavi

"Le eno nam lahko prinese zadovoljstvo, ki ga iščemo: ko v samem jedru svoje biti občutimo resnico in ne glede na ceno živimo iz globoke pristnosti." -B. Webster

Po "veselem decembru" in podaljšanih praznikih smo tukaj in zdaj - morda z novimi zaobljubami, kako začeti (koledarsko) novo leto: več gibanja, bolj zdravo prehranjevanje, opustitev škodljivih razvad ... Vsi dobro vemo, da telo vedno ve, kaj je dobro z nas, le prisluhniti mu je treba, se pogovoriti z njim in mu slediti.

 V tem duhu vam priporočam knjigo Novi človek: navodila za uporabo, ki je dodatno prizemljena, preizkušena in nabrušena različica kultne knjige iz leta 2007. Poglablja se v kolektivne zablode, v katerih živimo, ker v njih živijo vsi: kako sedimo, jemo, hodimo, delamo, dihamo … namesto njih ponuja anatomsko pravilna vedenja in navade.

Dobra navada, ki jo je smiselno dodati na seznam zaobljub pa je tudi branje kakovostnih vsebin, ki vam jih z veseljem priporočam in so vam na voljo tudi pri nas. Izbirate lahko med naslednjo razvrstitvijo - na povezavi:

• starodavna znanja
• zelišča in divja hrana 
• narava in ekologija 
• osebni razvoj 
• duhovna rast 
• otroška skrinja
• druge knjige - priročniki 

Izčrpen prispevek Voda za zdravje in NA ZDRAVJE! vam je na voljo - tudi datumi za zajemanje izvirske vode - na povezavi

 Voda je nesporno najdragocenejši naravni vir, ključnega pomena za ohranjanje življenja na Zemlji in za naše zdravje. Vključena je v vse fiziološke procese v našem telesu. Prenaša hranila in kisik do celic, uravnava telesno temperaturo, sodeluje pri prebavi, vlaži sluznico in deluje kot mazivo za sklepe.

Posebej srečni pa smo lahko tisti, ki živimo ob izvirih. Za zdravje in pravilno delovanje organov je potrebna živa, izvirska voda. Izvirska voda je mehka, čista, brez usedlin in težkih kovin. Izvirska voda ščiti pred boleznimi in jih tudi zdravi. Po enem mesecu pitja izvirske vode človek opazi pri sebi pozitivne spremembe: splošno zdravstveno stanje in videz se izboljšata, krvni tlak se normalizira, presnova se izboljša, telo se znebi toksinov, prebavne težave izginejo, gube pa se zgladijo. V letu 2025 zato po izvirsko vodo hodimo: 19.1., 14.2., 12.3., 7.4., 3.5., 29.5, 24.6., 20.7., 15.8., 10.9., 6.10., 1.11., 27.11., 23.12. na večer pred datumom in na datum do 13.ure.

"Energija je inteligenca v delovanju; življenje je gibanje." -T. Hubl 

Ta teden bomo ponovno začeli s celostno vadbo Nirvane Fitness, ki preverjeno poskrbi za ravnovesje v stresnem načinu življenja. Preverite na povezavi, morda se nam z novim letom pridružite.

Jutri, 6. januarja, ponovno odpiramo vrata centra Žarek in kar nekaj terminov za masaže že imamo zapolnjene, za rezervacijo svojega termina pa kar pokličite!

Zaradi nove klasifikacije in spremembe dejavnosti sem se tudi v Žarku prilagodila ter preimenovala v Svetovanje za zdrav način življenja - skrajšano ime ŽAREK, Helena Cesar, s.p. pa ostaja nespremenjeno.

V novem letu ostanimo čim bolj pristni ter zvesti sami sebi. Vse dobro, Helena iz Žarka

Na podlagi znanstvenih raziskav, ki so proučevale vpliv astroheliogeofizičnih dejavnikov na vodo, je bilo ugotovljeno, da se vpliv vesolja na biosfero ne izvaja neposredno, ampak kot posledica preoblikovanja gravitacijskih polj Sonca, Lune, planetov Osončja in drugih nebesnih teles, kar povzroči širokopasovno elektromagnetno sevanje, ki prežema vse življenje na Zemlji. Pod vplivom absorbiranega geofizičnega elektromagnetnega sevanja pride do sprememb redukcijsko-oksidacijskih lastnosti vodnega okolja v vseh organizmih. Zemlja se 18. in 19. januarja nahaja v položaju, kjer je posebno močan energijski tok. Podoben, vendar občutno manj intenziven pretok kozmičnih energij, se ponavlja vsakih 27 dni. 

V Sloveniji imamo srečo, da lahko pijemo vodo iz pipe. Res, da je pogosto precej trda in klorirana, pa vendarle imamo v primerjavi z drugimi odlično vodo. Sicer pa vodo iz pipe lahko izboljšamo na zelo enostaven način: nalijte jo v vrč in pustite čez noč, da klor izhlapi.
Posebej srečni pa smo lahko tisti, ki živimo ob izvirih. Za zdravje in pravilno delovanje organov je potrebna živa, izvirska voda. Izvirska voda je mehka, čista, brez usedlin in težkih kovin. Izvirska voda ščiti pred boleznimi in jih tudi zdravi. Po enem mesecu pitja izvirske vode človek opazi pri sebi pozitivne spremembe: splošno zdravstveno stanje in videz se izboljšata, krvni tlak se normalizira, presnova se izboljša, telo se znebi toksinov, prebavne težave izginejo, gube pa se zgladijo.

V letu 2025 zato po izvirsko vodo hodimo:
19.1., 14.2., 12.3., 7.4., 3.5., 29.5, 24.6., 20.7., 15.8., 10.9., 6.10., 1.11., 27.11., 23.12. na večer pred datumom in na datum do 13.ure.

I z   s l o v e n s k e   s t o l e t n e    p r a t i k e

O koledarskem mesecu

Mesec januar je dobil svoje ime po rimskem bogu Janusu, varuhu mestnih vrat, ki so ga upodabljali z dvema obrazoma. Novo leto so stari Rimljani prvotno začenjali s prvim marcem, z nastopom pomladi. Novi konzuli so takrat prevzemali službo. Ko pa so Rimjani l. 154 pr. Kr. hoteli v Španiji zadušiti neki upor, niso marali, da bi se med tem konzuli zamenjali, zato so leto skrajšali na deset mesecev in ga pričeli s prvim januarjem. Ta datum so nato obdržali, pozneje pa so ga slavili s posebnimi slavnostmi, saturnalijami, imenovanimi po bogu setve Saturnu.

Vremenski pregovori

Ljudske šege in običaji

V času zime energije mirujejo. To je čas, ko nas ledena jasnost umirja, prav tako nas z mirom objame zasnežena pokrajina.  Ne manjka pa niti razigranih zimskih radosti! Polni smo pričakovanja  praznikov in novih začetkov. Še pred tem pa je potrebno zaključiti staro leto, narediti notranjo inventuro.  Ponavadi  si zaželimo vse dobro v novem letu in tudi pričakujemo tako. Velikokrat  se soočamo s tem, da življenje ni enostavno, da smo dnevno na preizkušnji.
Se zavedamo moči svojih misli, ko včasih nezavedno sprejemamo dnevni ritem, ki nam ga na nek način vsili način življenja? Je možen drugačen pristop?  Nas narava v tem podpira?
Omenili smo že, da tako Ayurveda kot kitajska tradicionalna medicina  posebno pozornost namenjata letnim časom s priporočilom,  da posameznik sledi sezonski rutini, ki se imenuje ritucarya  skozi utrip narave. Tako je  možno živeti  v harmoniji z naravnimi cikli in se prilagajati spremembam v zunanjem okolju.

Kaj naj svetuje Ayurveda v okviru sezonske rutine za zimski čas
Pozimi  hodimo spat bolj zgodaj in lahko vstajamo kasneje. Skozi dan smo umirjeni in ne hitimo, kljub življenjskemu ritmu. Nosimo svetle, tople barve kot sta rdeča in oranžna. Na jedilniku povečamo količino toplih jedi kot so juhe, enolončnice, žitarice s toplim mlekom z namenom, da izravnamo učinke zimskega mraza. Čez dan pijemo veliko toplih napitkov kot na primer ingverjev čaj in druge zeliščne napitke, ki nas segrevajo. Ko gremo ven, si ne pozabimo pokriti glave.

»Brez ritmov ni življenja - to dejstvo se praktično začne pri srčnem utripu in dihu, nadaljuje pri menjavanju luninih men in letnih časov ter konča pri tisočletnih vesoljnih ritmih. Le s prehodom na naravni koledar lahko umetne ritme približamo naravnim." Nara Petrovič

Mitološki koledar, Rokovniki ...

Majhna sem bila, piške sem pasla, piške so čivkale, jaz sem pa rasla …

Ko sem bila majhna, še v predšolskem obdobju, sem že imela svoje delovne obveze. Ponosno sem pri večerji poročala o opravljenem delu, ko smo se pogovarjali o dnevu in delali načrte za naslednji dan. Zgodaj sem sodelovala pri 'gospodarskih' zadevah v družini. Moje obveze so bile: skrb za piščančke in kokoške, kar je zajemalo več opravil: pobiranje jajc, pravilno shranjevanje, skrb za hrano, da so imele vedno polne krmilnice, vzgoja piščančkov in učenje, kako in kje se gre v kurnik ter zapiranje kurnika, da ne bi prišla lisica in odnesla kakšne kokoške. Ostala opravila so bila dnevno napolniti 'koln kišto' z drvmi za štedilnik, pometanje, ob sobotah pa čiščenje štedilnika s kromovim praškom … Opravila so bila tudi sezonske narave.

Spominjam se, da je bil tisti dan, ko je mama iz Ljubljane prinesla v preluknjani škatli za čevlje male rumene čivkajoče kepice, poln vznemirjenja. Takoj smo poskrbeli za male piščančke. Dobili so visoko škatlo s posutim finim žaganjem, da jim je bilo udobno, leseno posodico s pregrado za krmila in mleto koruzo, ki jo je zmel stari ata v mlinu, posodico z vodo ter prižgano žarnico, da so se greli. Naselili smo jih kar v kuhinji. Piščančki so rasli, jedli in kakali in dnevno sem morala skrbeti zanje, jim menjati žaganje, ki so ga dnevno pokakali mali piceki, in skrbeti za hrano. Pozorna sem bila tudi na mačko, ki nikakor ni smela ostati v njihovi bližini. Kmalu so potrebovali večjo škatlo, nato pa smo jih preselili ven, v ograjen koš, ki ga je spletel ati. Piščanci so zrasli in čas je bil, da prvič prenočijo v kurniku. Velik izziv zame, saj sem morala vsakega posebej učiti, kam naj gre, po kateri leseni lestvici (deska z lesenimi prečkami) in smuk v kurnik. Včasih je bil kakšen tako zmeden, da je na vrhu tik pred vstopom v kurnik, odletel nazaj in ponovno je bilo treba ponoviti vajo … Starejše kokoši nesnice so že vedele, kaj in kako, in te so bile vsekakor moje zaveznice.

Poleg piščancev in putk smo imeli tudi petelina. To pa še ni vse. Imeli smo tudi manjšo družinico turških kur – to so bile manjše putke, ki jih je vodil turški petelinček, in so v kurniku zasedali posebno mesto, pa tudi čez dan so se držali bolj zase. Vsaka kura je imela določeno mesto in tiste, ki so bile na višjem mestu, so bile bolj spoštovane in so šle tudi prve v kurnik. Pregovor, »Kure, ki so višje na klinu, kakajo na kure, ki so nižje,« ne drži, saj so bile prečke razporejene tako, da to ni bilo možno, drži pa v drugem pomenu.
Pobiranje jajc je bila posebna naloga. Za to opravilo sem imela rdeč cekarček z rožicami, v katerega je šlo okoli 9 jajc. Kokoši niso nesle jajc v kurniku, temveč si je vsaka nesnica izbrala mesto ali na seniku ali nad podom ali v zaboju pred vstopom v kaščo. Včasih je kakšna putka skrila svoja jajca, kajti želela jih je valiti in po pobranem številu jajc je mama takoj ugotovila, da se nekaj dogaja. Takrat mi je šla v pomoč, kajti takrat putka ni zapustila gnezda in se je celo jezila in glasno kokodakala. Po navadi pa so mi vedno pustile pobrati jajca in so me pravzaprav poklicale z značilnim oglašanjem. Še topla sem pobrala. Najbolj srčkana so bila zame tista od turških grahastih kokošk. 

Jajca sem v kleti (v kevdru) zraven veže preložila v pehar. Mama je šla tedensko v Ljubljano, obstaja celo rek, »vsaka sreda, vsaka baba v Ljubljano reda.« Šla je na tržnico prodajat jajca in včasih zelenjavo, na obisk k teti in velikokrat me je vzela s seboj. Za to popotovanje sem vsako jajce posebej zavila v časopisni papir, ki ga je mama narezala na kose, ter jih previdno zložila v košaro. Pred zimo so kokoške bolj poredko nesle jajca in smo jih za ozimnico predhodno shranili v žito, v kaščo.
Putke so bile zelo dragocene, bile so lepe grahaste, nekatere rjave in so imele lepo rdečo rožo. Bile so prijazne in njihovo nežno čebljanje je bilo kot pogovor in res, ko sem jim požvižgala in jih poklicala, »pipi, pipi …, « so pritekle in nekatere so počepnile, da sem jih lahko vzela pod pazduho in jih razvajala z božanjem in čebljanjem. Rade so me imele in jaz njih. Piščanci so bili manj inteligentni, bolj huligani, ki so vse razkopali in bili neubogljivi pri pospravljanju v kurnik. Večkrat sem kakšnega morala loviti … Piščanci so mi bili ljubi samo, ko so bili majhni, potem pa ne več. 
Nekoč je ena putka zbolela, imela je povešeno rožo in ni bila več tako živahna. Prinesla sem jo mami. Ta je segrela svinjsko mast in jo z žlico dala kokoški v kljun. Jaz

sem asistirala, podržala odprt kljun in glej, kokoška je bila že naslednji dan povsem v redu.
Piščanci so bili za hrano. Tudi pri tem opravilu sem bila asistentka. Spomin ni preveč prijeten. Nisem imela rada tega mesa. Tudi juho sem vedno (verjetno po nesreči) polila. 

Spominjam se dogodka, ko smo že pospravili vse seno in skopali krompir. Vem, da se je mama zelo potrudila, saj je bila izvrstna kuharica. Zvečer je ocvrla piščanca, vse pripravila, naslednji dan pa smo s kopalnim vlakom odšli na morje v Opatijo. Ko smo malicali, in sem odtrgala kos dišečega ocvrtega mesa, je bila pri kosti kri in takrat se mi je dokončno uprlo piščančje meso. Skratka še danes ne jem 'aviacije' kot se rada izrazim.

Pogosto dobim za zahvalo domača jajca in sem zelo hvaležna za te darove. Najljubše pa mi je zjutraj, ko pijem kavo in slišim prijetno čebljanje sosedovih kokošk. Spomin me odnese v čase, ko sem bila še 'piščančji' dreser in varuhinja putk, in me res toplo pogreje ter zariše nasmeh.

Helena Cesar
 

Rada imam ledeno jasnost, ki me objame v porajanju dneva. Daje mi jasen vpogled v svoja občutja. Danes je danes in te dni je čas spomina na prednike in vse tiste ljudi, ki so nekoč živeli - je »dan spomina na mrtve«. Pa vendar so mi v teh dneh blizu, morda bližje kot, če bi bili tukaj in zdaj. Lahko tudi rečem, da je to čas, ko se odpro vrata podzemlja in smo bolj odprti za velike skrivnosti življenja, ki nam jih posredujejo predniki.  

Ob premišljevanju vedno pridem do preprostih zaključkov, ki me na neki način umirijo: energije se ne da izničiti, ta samo spremeni obliko. Verjetno je, da dragi mi ljudje (ali njihove duše), ki so me zaznamovali (morda) živijo tudi v meni, da nosim njihov zapis, njihove najboljše gene …

Naj vas v teh dneh objame moč vaših prednikov, kajti dan spomina na mrtve je zame velik praznik Življenja, ki naj vam prinese zavedanje, da smo vsi Eno.

Človek se ne more vsako minuto in vsako uro spominjati svojih sorodnikov, drevesa, ki so prejela informacije o njih, pa jih bodo v sebi ohranjala v vsakem trenutku. Duše sorodnikov iz tvojega rodu bodo to začutile in bodo živele na tvojem posestvu v drevesih, travnih bilkah in rožah. Žarki, ki prihajajo od dreves, so precej šibkejši, kot tisti od človeka, so pa zato bolj stalni. Duše bodo to začutile in najprej bo na ta kraj prišla duša bližnjega sorodnika, ki si se ga spominjal, za njo pa bo tja postopoma pritegnilo tudi druge.

S prijateljico redno hodiva v gozd v vseh letnih časih, da se predihava in aktivno odpočijeva ...

Dihanje svežega, s kisikom bogatega zraka, še posebej, če smo naslonjeni na drevo in poravnani, je intimna in globoka izkušnja in ne samo fiziološki proces samega dihanja ...

Pojdite v gozd in si dovolite, da vas neko drevo samo pokliče. Približajte se mu in se ga dotaknite. Naslonite se nanj, ali se usedite v objem korenin. Nekaj trenutkov si dovolite biti v objemu drevesa. Svojo pozornost usmerite v noge in preko njih ozavestite povezavo z zemljo ...

Energije so izredno dinamične, občutimo tudi delovanje lune ter zaznavamo finejše dimenzije. V tem obdobju je predvsem aktualno čiščenje naših odnosov. Zagotovo se je zgodil premik, saj se nam nove dimenzije odkrivajo skladno z razvojem in kozmične zakonitosti veljajo za vse enako. Tokrat predlagam, da ponovno pomislimo na čiščenje, tisto doma. Hkrati pa nas želim spomniti na še druga področja, na tista nam najbližja in najpomembnejša, na tista znotraj nas, ki se zrcalijo preko naših dejanj in se izražajo v našem domu. Prepričana sem, da je izjemnega pomena pristnost, da tisto kar govorimo in radi razlagamo drugim, počnemo sami.

Kako čista je naša garderobna omara, hladilnik, kako čiste so naše misli in odnosi doma? Čas nas vedno priganja in tudi sama kdaj pustim nepomito posodo od kosila, odložim pospravljanje perila ... V nas je nezavedno prepričanje, da se pričakuje od nas, da (v glavnem ženske) poskrbimo za čistočo stanovanja in da to mora biti opravljeno ne glede na vse ostale obveznosti. Tak pristop ni ravno pozitiven, še več, na ta način se silimo, da moramo to postoriti tudi zato, ker tega ne bo nihče drug postoril.