»Brez ritmov ni življenja - to dejstvo se praktično začne pri srčnem utripu in dihu, nadaljuje pri menjavanju luninih men in letnih časov ter konča pri tisočletnih vesoljnih ritmih. Le s prehodom na naravni koledar lahko umetne ritme približamo naravnim." Nara Petrovič

Mitološki koledar, Rokovniki ...

Majhna sem bila, piške sem pasla, piške so čivkale, jaz sem pa rasla …

Ko sem bila majhna, še v predšolskem obdobju, sem že imela svoje delovne obveze. Ponosno sem pri večerji poročala o opravljenem delu, ko smo se pogovarjali o dnevu in delali načrte za naslednji dan. Zgodaj sem sodelovala pri 'gospodarskih' zadevah v družini. Moje obveze so bile: skrb za piščančke in kokoške, kar je zajemalo več opravil: pobiranje jajc, pravilno shranjevanje, skrb za hrano, da so imele vedno polne krmilnice, vzgoja piščančkov in učenje, kako in kje se gre v kurnik ter zapiranje kurnika, da ne bi prišla lisica in odnesla kakšne kokoške. Ostala opravila so bila dnevno napolniti 'koln kišto' z drvmi za štedilnik, pometanje, ob sobotah pa čiščenje štedilnika s kromovim praškom … Opravila so bila tudi sezonske narave.

Spominjam se, da je bil tisti dan, ko je mama iz Ljubljane prinesla v preluknjani škatli za čevlje male rumene čivkajoče kepice, poln vznemirjenja. Takoj smo poskrbeli za male piščančke. Dobili so visoko škatlo s posutim finim žaganjem, da jim je bilo udobno, leseno posodico s pregrado za krmila in mleto koruzo, ki jo je zmel stari ata v mlinu, posodico z vodo ter prižgano žarnico, da so se greli. Naselili smo jih kar v kuhinji. Piščančki so rasli, jedli in kakali in dnevno sem morala skrbeti zanje, jim menjati žaganje, ki so ga dnevno pokakali mali piceki, in skrbeti za hrano. Pozorna sem bila tudi na mačko, ki nikakor ni smela ostati v njihovi bližini. Kmalu so potrebovali večjo škatlo, nato pa smo jih preselili ven, v ograjen koš, ki ga je spletel ati. Piščanci so zrasli in čas je bil, da prvič prenočijo v kurniku. Velik izziv zame, saj sem morala vsakega posebej učiti, kam naj gre, po kateri leseni lestvici (deska z lesenimi prečkami) in smuk v kurnik. Včasih je bil kakšen tako zmeden, da je na vrhu tik pred vstopom v kurnik, odletel nazaj in ponovno je bilo treba ponoviti vajo … Starejše kokoši nesnice so že vedele, kaj in kako, in te so bile vsekakor moje zaveznice.

Poleg piščancev in putk smo imeli tudi petelina. To pa še ni vse. Imeli smo tudi manjšo družinico turških kur – to so bile manjše putke, ki jih je vodil turški petelinček, in so v kurniku zasedali posebno mesto, pa tudi čez dan so se držali bolj zase. Vsaka kura je imela določeno mesto in tiste, ki so bile na višjem mestu, so bile bolj spoštovane in so šle tudi prve v kurnik. Pregovor, »Kure, ki so višje na klinu, kakajo na kure, ki so nižje,« ne drži, saj so bile prečke razporejene tako, da to ni bilo možno, drži pa v drugem pomenu.
Pobiranje jajc je bila posebna naloga. Za to opravilo sem imela rdeč cekarček z rožicami, v katerega je šlo okoli 9 jajc. Kokoši niso nesle jajc v kurniku, temveč si je vsaka nesnica izbrala mesto ali na seniku ali nad podom ali v zaboju pred vstopom v kaščo. Včasih je kakšna putka skrila svoja jajca, kajti želela jih je valiti in po pobranem številu jajc je mama takoj ugotovila, da se nekaj dogaja. Takrat mi je šla v pomoč, kajti takrat putka ni zapustila gnezda in se je celo jezila in glasno kokodakala. Po navadi pa so mi vedno pustile pobrati jajca in so me pravzaprav poklicale z značilnim oglašanjem. Še topla sem pobrala. Najbolj srčkana so bila zame tista od turških grahastih kokošk. 

Jajca sem v kleti (v kevdru) zraven veže preložila v pehar. Mama je šla tedensko v Ljubljano, obstaja celo rek, »vsaka sreda, vsaka baba v Ljubljano reda.« Šla je na tržnico prodajat jajca in včasih zelenjavo, na obisk k teti in velikokrat me je vzela s seboj. Za to popotovanje sem vsako jajce posebej zavila v časopisni papir, ki ga je mama narezala na kose, ter jih previdno zložila v košaro. Pred zimo so kokoške bolj poredko nesle jajca in smo jih za ozimnico predhodno shranili v žito, v kaščo.
Putke so bile zelo dragocene, bile so lepe grahaste, nekatere rjave in so imele lepo rdečo rožo. Bile so prijazne in njihovo nežno čebljanje je bilo kot pogovor in res, ko sem jim požvižgala in jih poklicala, »pipi, pipi …, « so pritekle in nekatere so počepnile, da sem jih lahko vzela pod pazduho in jih razvajala z božanjem in čebljanjem. Rade so me imele in jaz njih. Piščanci so bili manj inteligentni, bolj huligani, ki so vse razkopali in bili neubogljivi pri pospravljanju v kurnik. Večkrat sem kakšnega morala loviti … Piščanci so mi bili ljubi samo, ko so bili majhni, potem pa ne več. 
Nekoč je ena putka zbolela, imela je povešeno rožo in ni bila več tako živahna. Prinesla sem jo mami. Ta je segrela svinjsko mast in jo z žlico dala kokoški v kljun. Jaz

sem asistirala, podržala odprt kljun in glej, kokoška je bila že naslednji dan povsem v redu.
Piščanci so bili za hrano. Tudi pri tem opravilu sem bila asistentka. Spomin ni preveč prijeten. Nisem imela rada tega mesa. Tudi juho sem vedno (verjetno po nesreči) polila. 

Spominjam se dogodka, ko smo že pospravili vse seno in skopali krompir. Vem, da se je mama zelo potrudila, saj je bila izvrstna kuharica. Zvečer je ocvrla piščanca, vse pripravila, naslednji dan pa smo s kopalnim vlakom odšli na morje v Opatijo. Ko smo malicali, in sem odtrgala kos dišečega ocvrtega mesa, je bila pri kosti kri in takrat se mi je dokončno uprlo piščančje meso. Skratka še danes ne jem 'aviacije' kot se rada izrazim.

Pogosto dobim za zahvalo domača jajca in sem zelo hvaležna za te darove. Najljubše pa mi je zjutraj, ko pijem kavo in slišim prijetno čebljanje sosedovih kokošk. Spomin me odnese v čase, ko sem bila še 'piščančji' dreser in varuhinja putk, in me res toplo pogreje ter zariše nasmeh.

Helena Cesar
 

Rada imam ledeno jasnost, ki me objame v porajanju dneva. Daje mi jasen vpogled v svoja občutja. Danes je danes in te dni je čas spomina na prednike in vse tiste ljudi, ki so nekoč živeli - je »dan spomina na mrtve«. Pa vendar so mi v teh dneh blizu, morda bližje kot, če bi bili tukaj in zdaj. Lahko tudi rečem, da je to čas, ko se odpro vrata podzemlja in smo bolj odprti za velike skrivnosti življenja, ki nam jih posredujejo predniki.  

Ob premišljevanju vedno pridem do preprostih zaključkov, ki me na neki način umirijo: energije se ne da izničiti, ta samo spremeni obliko. Verjetno je, da dragi mi ljudje (ali njihove duše), ki so me zaznamovali (morda) živijo tudi v meni, da nosim njihov zapis, njihove najboljše gene …

Naj vas v teh dneh objame moč vaših prednikov, kajti dan spomina na mrtve je zame velik praznik Življenja, ki naj vam prinese zavedanje, da smo vsi Eno.

Človek se ne more vsako minuto in vsako uro spominjati svojih sorodnikov, drevesa, ki so prejela informacije o njih, pa jih bodo v sebi ohranjala v vsakem trenutku. Duše sorodnikov iz tvojega rodu bodo to začutile in bodo živele na tvojem posestvu v drevesih, travnih bilkah in rožah. Žarki, ki prihajajo od dreves, so precej šibkejši, kot tisti od človeka, so pa zato bolj stalni. Duše bodo to začutile in najprej bo na ta kraj prišla duša bližnjega sorodnika, ki si se ga spominjal, za njo pa bo tja postopoma pritegnilo tudi druge.

V letošnjem letu bom za vas vsak mesec pobrskala po Slovenski stoletni pratiki iz začetka prejšnjega stoletja in dodala še katero izmed zanimivosti. Prav je odstirati starodavna vedenja in jih vnašati v vsakdanje življenje, mislim na tista, ki so v povezavi z naravnimi ritmi in sezonsko rutino.

Ime SEPTEMBER je povzeto še iz prvotnega rimskega koledarja, ko je bil ta mesec šele sedmi - "septem" pomeni namreč v latinščini sedem. Slovenska imena, ki so bila pri raznih avtorjih za ta mesec svoj čas v rabi, so kaj pisana preden je obveljalo ime Kimavec ...

- stari vremenski pregovori: Tilen (1. IX.) oblačen, meglen, grda, deževna jesen; Tilna če jasno, gorko, štiri bo tedne vedro.

- o žegnanju in obredih: Mihaelov dan je nekak mejnik pastirskega leta, kajti pravijo, da "pašo zapre". Kaj je nageljnov semenj ali bokova ojscet ...

V letošnjem letu bom za vas vsak mesec pobrskala po Slovenski stoletni pratiki iz začetka prejšnjega stoletja in dodala še katero izmed zanimivosti. Prav je odstirati starodavna vedenja in jih vnašati v vsakdanje življenje, mislim na tista, ki so v povezavi z naravnimi ritmi in sezonsko rutino.

Ime SEPTEMBER je povzeto še iz prvotnega rimskega koledarja, ko je bil ta mesec šele sedmi - "septem" pomeni namreč v latinščini sedem. Slovenska imena, ki so bila pri raznih avtorjih za ta mesec svoj čas v rabi, so kaj pisana preden je obveljalo ime Kimavec ...

- stari vremenski pregovori: Tilen (1. IX.) oblačen, meglen, grda, deževna jesen; Tilna če jasno, gorko, štiri bo tedne vedro.

- o žegnanju in obredih: Mihaelov dan je nekak mejnik pastirskega leta, kajti pravijo, da "pašo zapre". Kaj je nageljnov semenj ali bokova ojscet ...

"Spet prišla je k nam jesen vsa v škrlat odeta…," radi zamrmramo, ko opazimo čudovite barvne odtenke v naravi.
Se lahko spomnite, kaj nas poleg pričetka šole še spominja na jesen? Nabiranje kostanja po čudoviti listnati preprogi sredi gozda, in zvečer vonj po pečenem kostanju, trgatev in sladko grozdje, prijetna druženja ob ličkanju koruze… Tudi dnevi so krajši, jutra hladnejša in že imamo črko R v poimenovanju meseca "september", kar pomeni, da ne smemo več sedeti na tleh.

Omenili smo že, da tako Ayurveda kot kitajska tradicionalna medicina posebno pozornost namenjata letnim časom s priporočilom, da posameznik sledi sezonski rutini skozi utrip narave. Tako je možno živeti v harmoniji z naravnimi cikli in se prilagajati spremembam v zunanjem okolju.

V letošnjem letu bom za vas vsak mesec pobrskala po Slovenski stoletni pratiki iz začetka prejšnjega stoletja in dodala še katero izmed zanimivosti. Prav je odstirati starodavna vedenja in jih vnašati v vsakdanje življenje, mislim na tista, ki so v povezavi z naravnimi ritmi in sezonsko rutino.

Ime SEPTEMBER je povzeto še iz prvotnega rimskega koledarja, ko je bil ta mesec šele sedmi - "septem" pomeni namreč v latinščini sedem. Slovenska imena, ki so bila pri raznih avtorjih za ta mesec svoj čas v rabi, so kaj pisana preden je obveljalo ime Kimavec ...

- stari vremenski pregovori: Tilen (1. IX.) oblačen, meglen, grda, deževna jesen; Tilna če jasno, gorko, štiri bo tedne vedro.

- o žegnanju in obredih: Mihaelov dan je nekak mejnik pastirskega leta, kajti pravijo, da "pašo zapre". Kaj je nageljnov semenj ali bokova ojscet ...

Zemlja pleše…. Pozno poletje in element Zemlja
»Sredi zvezd, noč in dan, se vrti ta svet,  Zemlja pleše tja med zvezde…,« je v šestdesetih letih zapela Marjana Deržaj. Element zemlje pa je kot tak poznan še iz časov pred našim štetjem, sploh pri vseh domorodnih ljudstvih, ki so bili še kako povezani z naravo in z zemljo samo, ki so jo imenovali velika mati.

V letošnjem letu bom za vas vsak mesec pobrskala po Slovenski stoletni pratiki iz začetka prejšnjega stoletja in dodala še katero izmed zanimivosti. Prav je odstirati starodavna vedenja in jih vnašati v vsakdanje življenje, mislim na tista, ki so v povezavi z naravnimi ritmi in sezonsko rutino.

- o mesecu

- vremenski pregovori

- starosvetnosti: Ljudske šege in običaji po letnih časih - žetev in mlatev ter poletni svetniki