Zakaj se avgustu reče Veliki srpan? Kakšne skrivnosti skrivajo naši stari običaji? Pokukaj v zapise stoletne pratike!

Zemlja pleše…. Pozno poletje in element Zemlja
»Sredi zvezd, noč in dan, se vrti ta svet,  Zemlja pleše tja med zvezde…,« je v šestdesetih letih zapela Marjana Deržaj. Element zemlje pa je kot tak poznan še iz časov pred našim štetjem, sploh pri vseh domorodnih ljudstvih, ki so bili še kako povezani z naravo in z zemljo samo, ki so jo imenovali velika mati.

V letošnjem letu bom za vas vsak mesec pobrskala po Slovenski stoletni pratiki iz začetka prejšnjega stoletja in dodala še katero izmed zanimivosti. Prav je odstirati starodavna vedenja in jih vnašati v vsakdanje življenje, mislim na tista, ki so v povezavi z naravnimi ritmi in sezonsko rutino.

- o mesecu

- vremenski pregovori

- starosvetnosti: Ljudske šege in običaji po letnih časih 

Morje s svojim valovanjem. Valovanje kot veličastno dihanje. Popolna predaja veliki prasili, ki je vseobsegajoča, se je ne da določiti, niti nadzirati. Ste kdaj legli na vroč pesek, kot da so vam odpadla vsa bremena? Ste predali delovne obveznosti in si privoščili pravi predah? Ste občutili povezavo – sintezo tako z morjem kot s soncem obenem. Sliši se preprosto, vendar je najtežje občutiti sebe - tukaj in zdaj. Čas počitnic in dopustov je pravi, da poskusimo to doživeti v polnosti.

Da bi mogli hitreje in bolje delovati, kar je osnovna potreba v tem hitrem tempu, je zagotovo treba upočasniti dejavnosti, upočasniti svoje gibanje in tudi dihanje. Vsemu temu lahko dodamo neko novo dimenzijo, ki izhaja iz naše notranjosti.

Ker prihaja čas poletja, si tokrat oglejmo element Ognja. Omenili smo že, da tako Ayurveda kot kitajska tradicionalna medicina posebno pozornost namenjata letnim časom s priporočilom, da posameznik sledi sezonski rutini skozi utrip narave. Tako je možno živeti v harmoniji z naravnimi cikli in se prilagajati spremembam v zunanjem okolju.

V letošnjem letu bom za vas vsak mesec pobrskala po Slovenski stoletni pratiki iz začetka prejšnjega stoletja in dodala še katero izmed zanimivosti. Prav je odstirati starodavna vedenja in jih vnašati v vsakdanje življenje, mislim na tista, ki so v povezavi z naravnimi ritmi in sezonsko rutino.

- o mesecu

- vremenski pregovori

- starosvetnosti: Ljudske šege in običaji po letnih časih

S prijateljico redno hodiva v gozd v vseh letnih časih, da se predihava in aktivno odpočijeva ...

Dihanje svežega, s kisikom bogatega zraka, še posebej, če smo naslonjeni na drevo in poravnani, je intimna in globoka izkušnja in ne samo fiziološki proces samega dihanja ...

Pojdite v gozd in si dovolite, da vas neko drevo samo pokliče. Približajte se mu in se ga dotaknite. Naslonite se nanj, ali se usedite v objem korenin. Nekaj trenutkov si dovolite biti v objemu drevesa. Svojo pozornost usmerite v noge in preko njih ozavestite povezavo z zemljo ...

Energije so izredno dinamične, občutimo tudi delovanje lune ter zaznavamo finejše dimenzije. V tem obdobju je predvsem aktualno čiščenje naših odnosov. Zagotovo se je zgodil premik, saj se nam nove dimenzije odkrivajo skladno z razvojem in kozmične zakonitosti veljajo za vse enako. Tokrat predlagam, da ponovno pomislimo na čiščenje, tisto doma. Hkrati pa nas želim spomniti na še druga področja, na tista nam najbližja in najpomembnejša, na tista znotraj nas, ki se zrcalijo preko naših dejanj in se izražajo v našem domu. Prepričana sem, da je izjemnega pomena pristnost, da tisto kar govorimo in radi razlagamo drugim, počnemo sami.

Kako čista je naša garderobna omara, hladilnik, kako čiste so naše misli in odnosi doma? Čas nas vedno priganja in tudi sama kdaj pustim nepomito posodo od kosila, odložim pospravljanje perila ... V nas je nezavedno prepričanje, da se pričakuje od nas, da (v glavnem ženske) poskrbimo za čistočo stanovanja in da to mora biti opravljeno ne glede na vse ostale obveznosti. Tak pristop ni ravno pozitiven, še več, na ta način se silimo, da moramo to postoriti tudi zato, ker tega ne bo nihče drug postoril.

Na podlagi znanstvenih raziskav, ki so proučevale vpliv astroheliogeofizičnih dejavnikov na vodo, je bilo ugotovljeno, da se vpliv vesolja na biosfero ne izvaja neposredno, ampak kot posledica preoblikovanja gravitacijskih polj Sonca, Lune, planetov Osončja in drugih nebesnih teles, kar povzroči širokopasovno elektromagnetno sevanje, ki prežema vse življenje na Zemlji. Pod vplivom absorbiranega geofizičnega elektromagnetnega sevanja pride do sprememb redukcijsko-oksidacijskih lastnosti vodnega okolja v vseh organizmih. Zemlja se 18. in 19. januarja nahaja v položaju, kjer je posebno močan energijski tok. Podoben, vendar občutno manj intenziven pretok kozmičnih energij, se ponavlja vsakih 27 dni. 

V Sloveniji imamo srečo, da lahko pijemo vodo iz pipe. Res, da je pogosto precej trda in klorirana, pa vendarle imamo v primerjavi z drugimi odlično vodo. Sicer pa vodo iz pipe lahko izboljšamo na zelo enostaven način: nalijte jo v vrč in pustite čez noč, da klor izhlapi.
Posebej srečni pa smo lahko tisti, ki živimo ob izvirih. Za zdravje in pravilno delovanje organov je potrebna živa, izvirska voda. Izvirska voda je mehka, čista, brez usedlin in težkih kovin. Izvirska voda ščiti pred boleznimi in jih tudi zdravi. Po enem mesecu pitja izvirske vode človek opazi pri sebi pozitivne spremembe: splošno zdravstveno stanje in videz se izboljšata, krvni tlak se normalizira, presnova se izboljša, telo se znebi toksinov, prebavne težave izginejo, gube pa se zgladijo.

V letu 2025 zato po izvirsko vodo hodimo:
19.1., 14.2., 12.3., 7.4., 3.5., 29.5, 24.6., 20.7., 15.8., 10.9., 6.10., 1.11., 27.11., 23.12. na večer pred datumom in na datum do 13.ure.

Majhna sem bila, piške sem pasla, piške so čivkale, jaz sem pa rasla …

Ko sem bila majhna, še v predšolskem obdobju, sem že imela svoje delovne obveze. Ponosno sem pri večerji poročala o opravljenem delu, ko smo se pogovarjali o dnevu in delali načrte za naslednji dan. Zgodaj sem sodelovala pri 'gospodarskih' zadevah v družini. Moje obveze so bile: skrb za piščančke in kokoške, kar je zajemalo več opravil: pobiranje jajc, pravilno shranjevanje, skrb za hrano, da so imele vedno polne krmilnice, vzgoja piščančkov in učenje, kako in kje se gre v kurnik ter zapiranje kurnika, da ne bi prišla lisica in odnesla kakšne kokoške. Ostala opravila so bila dnevno napolniti 'koln kišto' z drvmi za štedilnik, pometanje, ob sobotah pa čiščenje štedilnika s kromovim praškom … Opravila so bila tudi sezonske narave.

Spominjam se, da je bil tisti dan, ko je mama iz Ljubljane prinesla v preluknjani škatli za čevlje male rumene čivkajoče kepice, poln vznemirjenja. Takoj smo poskrbeli za male piščančke. Dobili so visoko škatlo s posutim finim žaganjem, da jim je bilo udobno, leseno posodico s pregrado za krmila in mleto koruzo, ki jo je zmel stari ata v mlinu, posodico z vodo ter prižgano žarnico, da so se greli. Naselili smo jih kar v kuhinji. Piščančki so rasli, jedli in kakali in dnevno sem morala skrbeti zanje, jim menjati žaganje, ki so ga dnevno pokakali mali piceki, in skrbeti za hrano. Pozorna sem bila tudi na mačko, ki nikakor ni smela ostati v njihovi bližini. Kmalu so potrebovali večjo škatlo, nato pa smo jih preselili ven, v ograjen koš, ki ga je spletel ati. Piščanci so zrasli in čas je bil, da prvič prenočijo v kurniku. Velik izziv zame, saj sem morala vsakega posebej učiti, kam naj gre, po kateri leseni lestvici (deska z lesenimi prečkami) in smuk v kurnik. Včasih je bil kakšen tako zmeden, da je na vrhu tik pred vstopom v kurnik, odletel nazaj in ponovno je bilo treba ponoviti vajo … Starejše kokoši nesnice so že vedele, kaj in kako, in te so bile vsekakor moje zaveznice.

Poleg piščancev in putk smo imeli tudi petelina. To pa še ni vse. Imeli smo tudi manjšo družinico turških kur – to so bile manjše putke, ki jih je vodil turški petelinček, in so v kurniku zasedali posebno mesto, pa tudi čez dan so se držali bolj zase. Vsaka kura je imela določeno mesto in tiste, ki so bile na višjem mestu, so bile bolj spoštovane in so šle tudi prve v kurnik. Pregovor, »Kure, ki so višje na klinu, kakajo na kure, ki so nižje,« ne drži, saj so bile prečke razporejene tako, da to ni bilo možno, drži pa v drugem pomenu.
Pobiranje jajc je bila posebna naloga. Za to opravilo sem imela rdeč cekarček z rožicami, v katerega je šlo okoli 9 jajc. Kokoši niso nesle jajc v kurniku, temveč si je vsaka nesnica izbrala mesto ali na seniku ali nad podom ali v zaboju pred vstopom v kaščo. Včasih je kakšna putka skrila svoja jajca, kajti želela jih je valiti in po pobranem številu jajc je mama takoj ugotovila, da se nekaj dogaja. Takrat mi je šla v pomoč, kajti takrat putka ni zapustila gnezda in se je celo jezila in glasno kokodakala. Po navadi pa so mi vedno pustile pobrati jajca in so me pravzaprav poklicale z značilnim oglašanjem. Še topla sem pobrala. Najbolj srčkana so bila zame tista od turških grahastih kokošk. 

Jajca sem v kleti (v kevdru) zraven veže preložila v pehar. Mama je šla tedensko v Ljubljano, obstaja celo rek, »vsaka sreda, vsaka baba v Ljubljano reda.« Šla je na tržnico prodajat jajca in včasih zelenjavo, na obisk k teti in velikokrat me je vzela s seboj. Za to popotovanje sem vsako jajce posebej zavila v časopisni papir, ki ga je mama narezala na kose, ter jih previdno zložila v košaro. Pred zimo so kokoške bolj poredko nesle jajca in smo jih za ozimnico predhodno shranili v žito, v kaščo.
Putke so bile zelo dragocene, bile so lepe grahaste, nekatere rjave in so imele lepo rdečo rožo. Bile so prijazne in njihovo nežno čebljanje je bilo kot pogovor in res, ko sem jim požvižgala in jih poklicala, »pipi, pipi …, « so pritekle in nekatere so počepnile, da sem jih lahko vzela pod pazduho in jih razvajala z božanjem in čebljanjem. Rade so me imele in jaz njih. Piščanci so bili manj inteligentni, bolj huligani, ki so vse razkopali in bili neubogljivi pri pospravljanju v kurnik. Večkrat sem kakšnega morala loviti … Piščanci so mi bili ljubi samo, ko so bili majhni, potem pa ne več. 
Nekoč je ena putka zbolela, imela je povešeno rožo in ni bila več tako živahna. Prinesla sem jo mami. Ta je segrela svinjsko mast in jo z žlico dala kokoški v kljun. Jaz

sem asistirala, podržala odprt kljun in glej, kokoška je bila že naslednji dan povsem v redu.
Piščanci so bili za hrano. Tudi pri tem opravilu sem bila asistentka. Spomin ni preveč prijeten. Nisem imela rada tega mesa. Tudi juho sem vedno (verjetno po nesreči) polila. 

Spominjam se dogodka, ko smo že pospravili vse seno in skopali krompir. Vem, da se je mama zelo potrudila, saj je bila izvrstna kuharica. Zvečer je ocvrla piščanca, vse pripravila, naslednji dan pa smo s kopalnim vlakom odšli na morje v Opatijo. Ko smo malicali, in sem odtrgala kos dišečega ocvrtega mesa, je bila pri kosti kri in takrat se mi je dokončno uprlo piščančje meso. Skratka še danes ne jem 'aviacije' kot se rada izrazim.

Pogosto dobim za zahvalo domača jajca in sem zelo hvaležna za te darove. Najljubše pa mi je zjutraj, ko pijem kavo in slišim prijetno čebljanje sosedovih kokošk. Spomin me odnese v čase, ko sem bila še 'piščančji' dreser in varuhinja putk, in me res toplo pogreje ter zariše nasmeh.

Helena Cesar