V času zime energije mirujejo. To je čas, ko nas ledena jasnost umirja, prav tako nas z mirom objame zasnežena pokrajina.  Ne manjka pa niti razigranih zimskih radosti! Polni smo pričakovanja  praznikov in novih začetkov. Še pred tem pa je potrebno zaključiti staro leto, narediti notranjo inventuro.  Ponavadi  si zaželimo vse dobro v novem letu in tudi pričakujemo tako. Velikokrat  se soočamo s tem, da življenje ni enostavno, da smo dnevno na preizkušnji.
Se zavedamo moči svojih misli, ko včasih nezavedno sprejemamo dnevni ritem, ki nam ga na nek način vsili način življenja? Je možen drugačen pristop?  Nas narava v tem podpira?
Omenili smo že, da tako Ayurveda kot kitajska tradicionalna medicina  posebno pozornost namenjata letnim časom s priporočilom,  da posameznik sledi sezonski rutini, ki se imenuje ritucarya  skozi utrip narave. Tako je  možno živeti  v harmoniji z naravnimi cikli in se prilagajati spremembam v zunanjem okolju.

Kaj naj svetuje Ayurveda v okviru sezonske rutine za zimski čas
Pozimi  hodimo spat bolj zgodaj in lahko vstajamo kasneje. Skozi dan smo umirjeni in ne hitimo, kljub življenjskemu ritmu. Nosimo svetle, tople barve kot sta rdeča in oranžna. Na jedilniku povečamo količino toplih jedi kot so juhe, enolončnice, žitarice s toplim mlekom z namenom, da izravnamo učinke zimskega mraza. Čez dan pijemo veliko toplih napitkov kot na primer ingverjev čaj in druge zeliščne napitke, ki nas segrevajo. Ko gremo ven, si ne pozabimo pokriti glave.

»Brez ritmov ni življenja - to dejstvo se praktično začne pri srčnem utripu in dihu, nadaljuje pri menjavanju luninih men in letnih časov ter konča pri tisočletnih vesoljnih ritmih. Le s prehodom na naravni koledar lahko umetne ritme približamo naravnim." Nara Petrovič

Mitološki koledar, Rokovniki ...

Majhna sem bila, piške sem pasla, piške so čivkale, jaz sem pa rasla …

Ko sem bila majhna, še v predšolskem obdobju, sem že imela svoje delovne obveze. Ponosno sem pri večerji poročala o opravljenem delu, ko smo se pogovarjali o dnevu in delali načrte za naslednji dan. Zgodaj sem sodelovala pri 'gospodarskih' zadevah v družini. Moje obveze so bile: skrb za piščančke in kokoške, kar je zajemalo več opravil: pobiranje jajc, pravilno shranjevanje, skrb za hrano, da so imele vedno polne krmilnice, vzgoja piščančkov in učenje, kako in kje se gre v kurnik ter zapiranje kurnika, da ne bi prišla lisica in odnesla kakšne kokoške. Ostala opravila so bila dnevno napolniti 'koln kišto' z drvmi za štedilnik, pometanje, ob sobotah pa čiščenje štedilnika s kromovim praškom … Opravila so bila tudi sezonske narave.

Spominjam se, da je bil tisti dan, ko je mama iz Ljubljane prinesla v preluknjani škatli za čevlje male rumene čivkajoče kepice, poln vznemirjenja. Takoj smo poskrbeli za male piščančke. Dobili so visoko škatlo s posutim finim žaganjem, da jim je bilo udobno, leseno posodico s pregrado za krmila in mleto koruzo, ki jo je zmel stari ata v mlinu, posodico z vodo ter prižgano žarnico, da so se greli. Naselili smo jih kar v kuhinji. Piščančki so rasli, jedli in kakali in dnevno sem morala skrbeti zanje, jim menjati žaganje, ki so ga dnevno pokakali mali piceki, in skrbeti za hrano. Pozorna sem bila tudi na mačko, ki nikakor ni smela ostati v njihovi bližini. Kmalu so potrebovali večjo škatlo, nato pa smo jih preselili ven, v ograjen koš, ki ga je spletel ati. Piščanci so zrasli in čas je bil, da prvič prenočijo v kurniku. Velik izziv zame, saj sem morala vsakega posebej učiti, kam naj gre, po kateri leseni lestvici (deska z lesenimi prečkami) in smuk v kurnik. Včasih je bil kakšen tako zmeden, da je na vrhu tik pred vstopom v kurnik, odletel nazaj in ponovno je bilo treba ponoviti vajo … Starejše kokoši nesnice so že vedele, kaj in kako, in te so bile vsekakor moje zaveznice.

Poleg piščancev in putk smo imeli tudi petelina. To pa še ni vse. Imeli smo tudi manjšo družinico turških kur – to so bile manjše putke, ki jih je vodil turški petelinček, in so v kurniku zasedali posebno mesto, pa tudi čez dan so se držali bolj zase. Vsaka kura je imela določeno mesto in tiste, ki so bile na višjem mestu, so bile bolj spoštovane in so šle tudi prve v kurnik. Pregovor, »Kure, ki so višje na klinu, kakajo na kure, ki so nižje,« ne drži, saj so bile prečke razporejene tako, da to ni bilo možno, drži pa v drugem pomenu.
Pobiranje jajc je bila posebna naloga. Za to opravilo sem imela rdeč cekarček z rožicami, v katerega je šlo okoli 9 jajc. Kokoši niso nesle jajc v kurniku, temveč si je vsaka nesnica izbrala mesto ali na seniku ali nad podom ali v zaboju pred vstopom v kaščo. Včasih je kakšna putka skrila svoja jajca, kajti želela jih je valiti in po pobranem številu jajc je mama takoj ugotovila, da se nekaj dogaja. Takrat mi je šla v pomoč, kajti takrat putka ni zapustila gnezda in se je celo jezila in glasno kokodakala. Po navadi pa so mi vedno pustile pobrati jajca in so me pravzaprav poklicale z značilnim oglašanjem. Še topla sem pobrala. Najbolj srčkana so bila zame tista od turških grahastih kokošk. 

Jajca sem v kleti (v kevdru) zraven veže preložila v pehar. Mama je šla tedensko v Ljubljano, obstaja celo rek, »vsaka sreda, vsaka baba v Ljubljano reda.« Šla je na tržnico prodajat jajca in včasih zelenjavo, na obisk k teti in velikokrat me je vzela s seboj. Za to popotovanje sem vsako jajce posebej zavila v časopisni papir, ki ga je mama narezala na kose, ter jih previdno zložila v košaro. Pred zimo so kokoške bolj poredko nesle jajca in smo jih za ozimnico predhodno shranili v žito, v kaščo.
Putke so bile zelo dragocene, bile so lepe grahaste, nekatere rjave in so imele lepo rdečo rožo. Bile so prijazne in njihovo nežno čebljanje je bilo kot pogovor in res, ko sem jim požvižgala in jih poklicala, »pipi, pipi …, « so pritekle in nekatere so počepnile, da sem jih lahko vzela pod pazduho in jih razvajala z božanjem in čebljanjem. Rade so me imele in jaz njih. Piščanci so bili manj inteligentni, bolj huligani, ki so vse razkopali in bili neubogljivi pri pospravljanju v kurnik. Večkrat sem kakšnega morala loviti … Piščanci so mi bili ljubi samo, ko so bili majhni, potem pa ne več. 
Nekoč je ena putka zbolela, imela je povešeno rožo in ni bila več tako živahna. Prinesla sem jo mami. Ta je segrela svinjsko mast in jo z žlico dala kokoški v kljun. Jaz

sem asistirala, podržala odprt kljun in glej, kokoška je bila že naslednji dan povsem v redu.
Piščanci so bili za hrano. Tudi pri tem opravilu sem bila asistentka. Spomin ni preveč prijeten. Nisem imela rada tega mesa. Tudi juho sem vedno (verjetno po nesreči) polila. 

Spominjam se dogodka, ko smo že pospravili vse seno in skopali krompir. Vem, da se je mama zelo potrudila, saj je bila izvrstna kuharica. Zvečer je ocvrla piščanca, vse pripravila, naslednji dan pa smo s kopalnim vlakom odšli na morje v Opatijo. Ko smo malicali, in sem odtrgala kos dišečega ocvrtega mesa, je bila pri kosti kri in takrat se mi je dokončno uprlo piščančje meso. Skratka še danes ne jem 'aviacije' kot se rada izrazim.

Pogosto dobim za zahvalo domača jajca in sem zelo hvaležna za te darove. Najljubše pa mi je zjutraj, ko pijem kavo in slišim prijetno čebljanje sosedovih kokošk. Spomin me odnese v čase, ko sem bila še 'piščančji' dreser in varuhinja putk, in me res toplo pogreje ter zariše nasmeh.

Helena Cesar
 

Rada imam ledeno jasnost, ki me objame v porajanju dneva. Daje mi jasen vpogled v svoja občutja. Danes je danes in te dni je čas spomina na prednike in vse tiste ljudi, ki so nekoč živeli - je »dan spomina na mrtve«. Pa vendar so mi v teh dneh blizu, morda bližje kot, če bi bili tukaj in zdaj. Lahko tudi rečem, da je to čas, ko se odpro vrata podzemlja in smo bolj odprti za velike skrivnosti življenja, ki nam jih posredujejo predniki.  

Ob premišljevanju vedno pridem do preprostih zaključkov, ki me na neki način umirijo: energije se ne da izničiti, ta samo spremeni obliko. Verjetno je, da dragi mi ljudje (ali njihove duše), ki so me zaznamovali (morda) živijo tudi v meni, da nosim njihov zapis, njihove najboljše gene …

Naj vas v teh dneh objame moč vaših prednikov, kajti dan spomina na mrtve je zame velik praznik Življenja, ki naj vam prinese zavedanje, da smo vsi Eno.

Človek se ne more vsako minuto in vsako uro spominjati svojih sorodnikov, drevesa, ki so prejela informacije o njih, pa jih bodo v sebi ohranjala v vsakem trenutku. Duše sorodnikov iz tvojega rodu bodo to začutile in bodo živele na tvojem posestvu v drevesih, travnih bilkah in rožah. Žarki, ki prihajajo od dreves, so precej šibkejši, kot tisti od človeka, so pa zato bolj stalni. Duše bodo to začutile in najprej bo na ta kraj prišla duša bližnjega sorodnika, ki si se ga spominjal, za njo pa bo tja postopoma pritegnilo tudi druge.

S prijateljico redno hodiva v gozd v vseh letnih časih, da se predihava in aktivno odpočijeva ...

Dihanje svežega, s kisikom bogatega zraka, še posebej, če smo naslonjeni na drevo in poravnani, je intimna in globoka izkušnja in ne samo fiziološki proces samega dihanja ...

Pojdite v gozd in si dovolite, da vas neko drevo samo pokliče. Približajte se mu in se ga dotaknite. Naslonite se nanj, ali se usedite v objem korenin. Nekaj trenutkov si dovolite biti v objemu drevesa. Svojo pozornost usmerite v noge in preko njih ozavestite povezavo z zemljo ...

V času dopusta se spodobi kam iti. Ker ne zaostajava za drugimi sodržavljani, sva se namenila na 'trendovsko' pot daleč stran od ponorelega sveta. Moja želja za odklop je preprosta: jutranja kavica v miru narave, topel obrok pri lokalnih ponudnikih tudi z namenom spoznavanja kulinarike, ogled krajevnih znamenitosti, razvajanje v toplicah, udobno spanje in vsaj minimalno udobje.

Odločitev je bila sprejeta: najem starodobnega avtodoma in pot proti Prlekiji in še malo čez mejo. Predelan kombi je bil res markanten s krasnimi zavesicami, udobnimi ležišči, srčkano kuhinjo, hladilnikom, v prtljažniku pa je bila vsa potrebna oprema za užitek in sprostitev v naravi. Za srečo sem vzela še plišastega volkca Wolfija in primerno potiskano brisačo.

In sva šla na pot z izdelanim načrtom, vsak s svojo spalko, s po eno torbo oblačil in potrebno hrano.

Navadili smo se iskati hitre rešitve, vendar nas ravno te opeharijo za negovanje čuječnosti in poglobljenost vase za sprejemanje odgovornosti.

Pozabili smo dihati– dih je namreč kazalnik, koliko smo pod stresom. Zdaj pa se pametno učimo raznih tehnik dihanja, da se ohranjamo, kolikor nam to uspe.

Pozabili smo se gledati v oči in neverbalno pa tudi verbalno komunicirati. Zdaj imamo pametne telefone.

Pozabili smo, da imamo misli – te zgolj uporabljamo, da se avtomatsko odzivamo na zunanje impulze. Svojo moč in pozornost vlagamo v kritiko, negodovanje, strah, agresijo … Pozabili smo, da imamo v sebi moč za ustvarjanje …

Pozabili smo na naravo, ki nas hrani in zdravi.

Pozabili smo na resnico.

Pozabili smo nase.

Skrajna nihanja vremenskih pojavov in skrajna nihanja občutkov. Ekstremno izražanje narave je postalo vsakdanje - še včeraj v bundi in danes brez rokavov v sandalih. Podobno je z nami. Polna miru in prekipevajoča samozavest mi je pokazala ogledalo, da pa morda res preveč štrlim ven. Nekaj očitnih podatkov: povprečna dnevna uporaba telefona 11' – ne, nisem za čim večji 'izplen', nisem za vse več, vendar kot da sem zaostala za čredo potrošniške družbe in postala samotar, primerek eksotične vrste.

Kaj je bolj varno? V čredi si varen, vendar je vse težje ujeti ritem galopiranja in brezciljnega pehanja za minljivostjo. Kam gre čreda? Vidim jo, kako drvi proti prepadu … Kje je njen pastir? Srce je pastir vseh občutkov. Pa vendar je pripadnost tista potreba, ki jo vsi občutimo. Danes sem tukaj in moje srce ni radostno. Kljub temu da sem pojedla prve dozorele jagode, ki sem jih sama posadila, mi to ni dvignilo razpoloženja. Na vsak način je treba preživeti in poravnati obveznosti za biti polnovreden član družbe. 

Kdo sem jaz, da modrujem?! Da si jemljem pravico govoriti. Prav je pogledati življenje in presoditi pristnost povedanega. Pa res bolj štejejo dejanja kot lepo izrečene besede?! Toliko laži je slišati, toliko pohlepa je čutiti in privoščljivosti, tudi hudobije, iskanje lažjih poti. Ne, nočem biti taka, zato nisem. Pa sem res dobra oseba? Vsak, ki izstopa, je obsojen na javno linčanje … Kot v srednjem veku ko so kurili modre ženske na grmadi. Vse v imenu boga! Bog - kako zlorabljena beseda. Pa vendar biva v vsakem izmed nas. Ali pa ne več, ali pa res drži, da so med nami tudi drugačni prebivalci, saj je nemogoče razumeti, da je toliko ljudi brez čustev?! Ne vem več.

Ali pa so naše misli postale prepočasne in ne zmoremo več ustvarjati podob lepšega sveta. Hrana naj bi nam dala potrebno energijo in pospešila naše misli, da bi sprejemali zdrave in koristne odločitve. Vse bolj imam občutek, da komaj poskrbimo za dnevne obveznosti, da je tako malo ustvarjalnosti, ki bi se dotikala dobrega za vse ljudi, da prav vsak skrbi za lasten 'izplen' s tem pa dobiček in ugodje. Ujeti smo v neki začarani krog, ko je sistem postal 'perpetuum mobile' - saj se giblje v neskončnost in niti 'razumne' debate ga ne morejo ustaviti. 

Ne glede na vse vedno posije sonce in nas ogreje. In tudi če se pojavi nevihta in deževje, nas greje sonce znotraj soljudi, ki nam jih življenje pripelje na pot. Srce ve in tudi telo ve … Zato si je dobro postavljati vprašanja, ki imajo smisel, »Kam gremo? Kaj lahko storim? Kaj mi nosi radost?« Odgovornost je darilo, da soustvarjam svet, ki je prijazen in v skladu z naravnimi zakonitostmi. Najprej začnem pri sebi, da postanem živa priča življenja, nato pa to širim naprej. Naj teče reka življenja tudi skozi tvoje, moje delovanje. Naj bo dobro!

Da bi uravnali ta nihanja, sem v mesecu juniju pripravila kar nekaj dogodkov. Preverite, morda vam kakšen izmed njih ustreza - klik na povezavo

Helena iz Žarka

maj 2023

Po navodilih Anastasije iz knjig iz zbirke Zveneče cedre Rusije je takrat, ko si nadenemo obesek, treba upoštevati troje:

1. moramo si želeti, da se košček cedre vključi v informacijski sistem našega telesa,
2. bosi moramo stati na travi,
3. ploščico moramo z dlanjo leve roke pritisniti k razgaljenim prsim;