V času dopusta se spodobi kam iti. Ker ne zaostajava za drugimi sodržavljani, sva se namenila na 'trendovsko' pot daleč stran od ponorelega sveta. Moja želja za odklop je preprosta: jutranja kavica v miru narave, topel obrok pri lokalnih ponudnikih tudi z namenom spoznavanja kulinarike, ogled krajevnih znamenitosti, razvajanje v toplicah, udobno spanje in vsaj minimalno udobje.

Odločitev je bila sprejeta: najem starodobnega avtodoma in pot proti Prlekiji in še malo čez mejo. Predelan kombi je bil res markanten s krasnimi zavesicami, udobnimi ležišči, srčkano kuhinjo, hladilnikom, v prtljažniku pa je bila vsa potrebna oprema za užitek in sprostitev v naravi. Za srečo sem vzela še plišastega volkca Wolfija in primerno potiskano brisačo.

In sva šla na pot z izdelanim načrtom, vsak s svojo spalko, s po eno torbo oblačil in potrebno hrano.

Navadili smo se iskati hitre rešitve, vendar nas ravno te opeharijo za negovanje čuječnosti in poglobljenost vase za sprejemanje odgovornosti.

Pozabili smo dihati– dih je namreč kazalnik, koliko smo pod stresom. Zdaj pa se pametno učimo raznih tehnik dihanja, da se ohranjamo, kolikor nam to uspe.

Pozabili smo se gledati v oči in neverbalno pa tudi verbalno komunicirati. Zdaj imamo pametne telefone.

Pozabili smo, da imamo misli – te zgolj uporabljamo, da se avtomatsko odzivamo na zunanje impulze. Svojo moč in pozornost vlagamo v kritiko, negodovanje, strah, agresijo … Pozabili smo, da imamo v sebi moč za ustvarjanje …

Pozabili smo na naravo, ki nas hrani in zdravi.

Pozabili smo na resnico.

Pozabili smo nase.

Skrajna nihanja vremenskih pojavov in skrajna nihanja občutkov. Ekstremno izražanje narave je postalo vsakdanje - še včeraj v bundi in danes brez rokavov v sandalih. Podobno je z nami. Polna miru in prekipevajoča samozavest mi je pokazala ogledalo, da pa morda res preveč štrlim ven. Nekaj očitnih podatkov: povprečna dnevna uporaba telefona 11' – ne, nisem za čim večji 'izplen', nisem za vse več, vendar kot da sem zaostala za čredo potrošniške družbe in postala samotar, primerek eksotične vrste.

Kaj je bolj varno? V čredi si varen, vendar je vse težje ujeti ritem galopiranja in brezciljnega pehanja za minljivostjo. Kam gre čreda? Vidim jo, kako drvi proti prepadu … Kje je njen pastir? Srce je pastir vseh občutkov. Pa vendar je pripadnost tista potreba, ki jo vsi občutimo. Danes sem tukaj in moje srce ni radostno. Kljub temu da sem pojedla prve dozorele jagode, ki sem jih sama posadila, mi to ni dvignilo razpoloženja. Na vsak način je treba preživeti in poravnati obveznosti za biti polnovreden član družbe. 

Kdo sem jaz, da modrujem?! Da si jemljem pravico govoriti. Prav je pogledati življenje in presoditi pristnost povedanega. Pa res bolj štejejo dejanja kot lepo izrečene besede?! Toliko laži je slišati, toliko pohlepa je čutiti in privoščljivosti, tudi hudobije, iskanje lažjih poti. Ne, nočem biti taka, zato nisem. Pa sem res dobra oseba? Vsak, ki izstopa, je obsojen na javno linčanje … Kot v srednjem veku ko so kurili modre ženske na grmadi. Vse v imenu boga! Bog - kako zlorabljena beseda. Pa vendar biva v vsakem izmed nas. Ali pa ne več, ali pa res drži, da so med nami tudi drugačni prebivalci, saj je nemogoče razumeti, da je toliko ljudi brez čustev?! Ne vem več.

Ali pa so naše misli postale prepočasne in ne zmoremo več ustvarjati podob lepšega sveta. Hrana naj bi nam dala potrebno energijo in pospešila naše misli, da bi sprejemali zdrave in koristne odločitve. Vse bolj imam občutek, da komaj poskrbimo za dnevne obveznosti, da je tako malo ustvarjalnosti, ki bi se dotikala dobrega za vse ljudi, da prav vsak skrbi za lasten 'izplen' s tem pa dobiček in ugodje. Ujeti smo v neki začarani krog, ko je sistem postal 'perpetuum mobile' - saj se giblje v neskončnost in niti 'razumne' debate ga ne morejo ustaviti. 

Ne glede na vse vedno posije sonce in nas ogreje. In tudi če se pojavi nevihta in deževje, nas greje sonce znotraj soljudi, ki nam jih življenje pripelje na pot. Srce ve in tudi telo ve … Zato si je dobro postavljati vprašanja, ki imajo smisel, »Kam gremo? Kaj lahko storim? Kaj mi nosi radost?« Odgovornost je darilo, da soustvarjam svet, ki je prijazen in v skladu z naravnimi zakonitostmi. Najprej začnem pri sebi, da postanem živa priča življenja, nato pa to širim naprej. Naj teče reka življenja tudi skozi tvoje, moje delovanje. Naj bo dobro!

Da bi uravnali ta nihanja, sem v mesecu juniju pripravila kar nekaj dogodkov. Preverite, morda vam kakšen izmed njih ustreza - klik na povezavo

Helena iz Žarka

maj 2023

Po navodilih Anastasije iz knjig iz zbirke Zveneče cedre Rusije je takrat, ko si nadenemo obesek, treba upoštevati troje:

1. moramo si želeti, da se košček cedre vključi v informacijski sistem našega telesa,
2. bosi moramo stati na travi,
3. ploščico moramo z dlanjo leve roke pritisniti k razgaljenim prsim;

Mesto Tromsø imenujejo tudi arktična vrata. Takoj prebudi prijetne občutke. Veliko je približno 21 km2, ima 65.000 prebivalcev. Je največje urbano območje na severu Norveške in tretje največje severno od arktičnega kroga na svetu (takoj za Murmanskom in Norilskom). Za čuda ima to področje mile zime in mesto je toplejše kot kraji južneje od njega - vzrok za to je segrevalni učinek zalivskega toka.

Jerebika – pri vsaki hiši in tudi v tajgi je moč opaziti ta čudovita drevesa v razcvetu – poleg brez je najpogostejša. Skandinavski narodi pripisujejo jerebiki posebno zaščitno moč pred vsem slabim ...

Troli so starodavna bitja, ki živijo v sožitju z naravo in so varuhi narave. Ljudem niso nevarni, razen v primeru, če preveč posegamo v naravo in ne spoštujemo njenih zakonitosti ...

Rorbu – je tradicionalna norveška ribiška hiška. V pomladnem času ...

Neskončno potovanje vetra je še kako občutiti na severu Evrope, sploh v polarnem krogu. Užitek je občudovati neskončne tajge, ki jih tvorijo manjše breze in borovci ter čiste reke in jezera. Narava je živa: polna mahov, gozdnih sadežev (brusnic, borovnic …) in čudovitih rožic – izstopajo izjemno lepe praproti. Zaradi segrevanja ozračja se topi permafrost, kar je vidno ob prehodu v tundro, kjer je rastja manj, več je močvirnatega sveta, jelenov pa še vedno veliko …

Veter je močan in pripoveduje zgodbo o staroselcih - Samijih, ki se imenujejo otroci Sonca. So nomadsko ljudstvo, ki sledi svojim severnim jelenom – hkrati pa živijo v harmoniji z naravo.

Prazniki so lepa priložnost za odklop od vsakodnevnih obveznosti. Tak odklop je nujen za dobro počutje! Naj bo prioriteta digitalni detox – to je odklop od pametnih telefonov in ostalih naprav. Tudi sicer je pametno, da si v sklopu dnevne rutine postavimo zdrave meje in določimo časovno okno, v katerem preverimo sporočila, klice, saj ni potrebe, da smo ves čas dosegljivi.

Dnevno smo podvrženi neskončnim novicam in impulzom, ki jih naši možgani težko procesirajo ne samo zaradi količine, temveč tudi zaradi vsebine, ki nas nemalokrat vznemiri. Pomislimo, koliko novic dnevno slišimo - naj si bodo to oglasi, objave na socialnih omrežjih, nenehni zvočni signali in hrup urbanega okolja … Nenehni impulzi motijo zbranost pri dnevnih opravilih, tako smo nezavedno ves čas pod stresom. Še huje pa je, da nehote postanemo odvisni od nenehnih impulzov ter napravic, kar močno vpliva na naše zdravje.Kaj lahko storimo sami?

Predah je tisti čas, ko omogočimo telesu na več ravneh, da se odpočije, regenerira. Privoščite si trenutke tišine v naravi in samo dihajte! Prisluhnite ptičjemu petju, šumenju vetra v gozdovih, valovanju morja, brenčanju čebelic … - naravni zvoki! Kaj boste izbrali?! Narava nas z razcvetom vabi v svoj objem in zeleno je še kako modro!

Tudi v času nočnega počitka si lahko zagotovimo nevtralen prostor brez elektronskih naprav. Sama prakticiram, da preklopim telefon na letalski način in predvsem ob koncu tedna ga nimam pri sebi – kaj šele, da bi preverjala sporočila, e-pošto, objave na družbenih omrežjih. Med delom, ko opravljam masaže, preklopim v ta način in šele ob ustreznem času preverim neodgovorjene klice ter vrnem klice ob času, ki je ustrezen.

Vsak dan lahko začnemo znova in zato si le naberimo moči v sončevi toploti, objemu narave, divji hrani, telesni aktivnosti, druženju s seboj in drugimi. Stik s seboj je vredno ohranjati vsak dan, večkrat na dan!

Že tri desetletja so minila, odkar sem dobila v roke prvo 'posebno' knjigo Iluzije, prigode upornega mesije R.- Bacha, po kateri pobrskam tudi te dni. Srečala sem tudi tega pilota z letalom: »So stvari, ki jih ne razumeš.- Nekega dne jih bom razumel vse. In takrat boš imel moje letalo lahko ti, ker ga za letenje ne bom več potreboval.«

Želim vam prijetne praznike in se zopet povežemo po prvomajskih praznikih.

Helena Cesar

Še pred tem pa ne pozabite na ponedeljkov posebni dogodek ... klik na povezavo

Vse spremembe, ki jih doživljamo, so niti dobre niti slabe in nas vodijo h globokemu spoznavanju sebe, da smo neločljivi del narave. V teoriji razlike med teorijo in prakso ni, v sami praksi pa se izkaže, da je razlika še kako velika. Življenje je nenehen proces in včasih ne zmoremo slediti temu ritmu, sploh ob zavedanju posledic izkoriščanja naravnih virov, onesnaževanja … Vendar se ljudje prilagajamo in rastemo, se spoznavamo in prebujamo! Vse več nas, ki se zavedamo krhkosti planeta in poskušamo prevzeti odgovornost v sobivanju ter soustvarjanju. Morda je ravno zato Vladimir Megre leta 2020, 24 let po prvi izdaji ponovno (že drugič) nadgradil prvo knjigo Anastasija in ji dodal še nekaj poglavij, tako da je pred vami prenovljena knjiga s podnaslovom Energija tvojega rodu.

Ko smo zadnja leta na naših srečanjih Povezani v bralnem krogu skupaj brali odlomke iz knjig zbirke Zveneče cedre Rusije, smo branje nadgradili v samo izkustvo in podelitev svojih spoznanj pa tudi semen, sadik, receptov … Tako v Sloveniji žari na tisoče vrtičkov in (malo manj) posestev in še veliko ljudi, ki sanja o tem. Veliko čebelnjakov nudi dom čebelam po navodilih Anstasije, veliko je noči, prespanih pod zvezdami, in vse več nas hodi po izvirsko vodo. Veliko otrok je zrastlo v duhu sporočil Anastasije in so postali znanilci sprememb. Kar nekaj otrok se je rodilo na rodovnih posestvih in zdaj že imajo svoje male vrtičke, ker poznajo toliko grmovnic in dreves … Veliko semen smo shranili, vzgojili sadike, veselimo se vzbrsti in rasti, veliko zemlje je občutilo energijo ljubezni. Zdravi pridelki so nas nahranili, okrepili našo odpornost, pospešili naše misli … Sporočila teh knjig postajajo vseobsegajoča in nam rišejo kažipote za pot 'domov', v harmonično družbo. Del tega povezovanja ste lahko tudi vi v skupini na Facebooku Zveneče cedre sprememb.si.

V tretje gre rado. Kot založnica sem prevzela štafeto od predhodnika, izdajatelja knjig o Anastasiji  Založbe Kalki, pri kateri je v letih 2002 do 2006 izšlo 8 knjig, združenih po dve skupaj, pri Založbi Žarek pa smo v letih 2010 do 2012 izdali zadnji dve knjigi iz zbirke Obredi ljubezni in Anasta (ki sta še na voljo) in prvo prenovljeno. Glede na povpraševanje je bila moja namera izdati celotno zbirko desetih knjig, vendar sem se prepričala, da je Anastasija tista, ki ubira svojo pot in izbira pravi čas ne glede na naše želje in tržno naravnanost. Lansko leto sem štafeto predala Založbi Primus in prepričana sem, da bomo v nekaj letih vsi bralci imeli na voljo svežo prenovljeno celotno zbirko. Do takrat pa korak za korakom in stran za stranjo!

Pred nami je nova knjiga: navdihnjena in nadgrajena z novimi poglavji. Prepričana sem, da bo navdušila ne le stare, temveč tudi nove bralce! Določene stvari se ponovijo v vseh treh različicah prve knjige – vendar, ali se res ponavljajo? Po moje smo toliko dozoreli, da ne bomo opazili ponavljanja, temveč bomo občutili poglabljanje. Te knjige ob branju nekako čudno oživijo in delujejo na svojstven način, ponujajo odgovore na pereča vprašanja od ekologije do ekonomije, ter v končni fazi vodijo do zdravih ozaveščenih ljudi v sonaravni skupnosti. Menim, da je moč teh besedil v tem, da v ljudeh prebujajo upanje in radostna čustva, spodbujajo k razmisleku in delovanju!

V vsem tem času me je veliko ljudi spraševalo – je Anastasija resnična, je to samo zgodba? Moj odgovor je: preverite sami, preberite in bodite pozorni na svoja občutja. Kaj se bo vzbudilo v vas? Kaj vas bo navdihnilo? Morda boste prepoznali tisto, kar globoko v sebi že veste.

Hvaležna sem novi urednici Barbari Lipovšek, ki je začutila do sedaj vloženo energijo, in na odgovoren način z novo, a uveljavljeno ekipo pristopila k urejanju nove podobe knjige in zbirke. Najpomembnejše se mi zdi ohranjeno ime, da lahko zasije v prvobitni obliki: Anastasija. Z radostjo v srcu izrekam dobrodošlico »Anastasija, dobrodošla v Sloveniji, naj tvoj žarek močno sije še naprej!«

Helena iz Žarka

Izvodi nove knjige Anastasija, Energija tvojega rodu so že na voljo v naši spletni trgovini Žarek!

Edina gotovost je narava, ki nam razkriva, kaj zares obstaja in kaj ne. V obdobju, ko prestopamo v 'spozna(va)nje', se soočamo tudi z iluzijo sistema in se vedno bolj približujemo sebi. Ljudje, ki živijo to, kar govorijo, so mi vedno zgled – eden teh je (bil) Dario Cortese.

Odstrl je veliko poti v divja brezpotja, kjer so zažarela nova obzorja. Njegovi zapisi so me vedno spravili v dobro voljo, saj sem v njegovih vrsticah prepoznala njegova občutja v navihani ljubezni do življenja in spoštovanja narave. Tokrat pa me ne razveselijo, žalujem za veliko izgubo in ne najdem pravih besed. Narava posluša in čuti, da je odšel nekdo, ki je vsem plevelom in divjinkam dal pomen in predstavil njihovo vrednost.

Sprehajam se po spominih in občutim izgubo, a hkrati veliko hvaležnost za vse doživete skupne trenutke. Velik divji brat je legel k počitku v naročje matere narave. Slava mu!

Z Dariem sem sem srečala pred 16 leti na delavnici in še vedno se spominjam božanske juhe z dodanimi koprivami sredi Pokljuke! Sodelovala sva dobrih deset let in skupaj smo soustvarili več deset delavnic divje hrane – včasih tudi po tri na leto v okolici Grosuplja in na Gradišču. Najdragocenejši so mi posebni utrinki, ki sem si jih shranila globoko – od povezovanja z energijami rastlin, divjih kotičkov narave, do filozofskih pogovorov, zvoka žrmelj, ki so mlele pražen ječmen in tsampe, da ne omenjam kulinaričnih presežkov … Z njim smo bili v naravi varni, sprejeti, opolnomočeni.

Pustil nam je trajne sledi, tudi v divjih knjigah in prvi nam je predstavil filozofijo zen kmetijstva. Knjige so ostale, vsem nam pa poziv, da smo vedno dobrodošli v njegovi 'pisarni' – v naravi in podajmo se vanjo z njegovimi besedami – divje še naprej!

Helena Cesar

23, julij 2021