Marsikaj nas moti tako v družbi kot v svetu, sploh če redno spremljamo dnevne novice preko medijev. Pa je res tako brezizhodno in težko? Ko sem naletela na besede iz vesoljnega zakona, ki v celoti določajo namen posameznega človeka in celotnega človeštva, in sicer na "Izpopolnjevati življenjsko okolje", se mi je odstrlo, da bi veliko doprinesla k izboljšanju, če se pričnem bolj 'ukvarjati s seboj'. Kako? Najprej tako, da poskrbim za harmonijo znotraj sebe, jo poizkušam vnašati v vsakdanje življenje. Nato pa se poizkusim tudi v umetnosti 'ustvarjanja podob.' Namreč izpopolnjevati življenjsko okolje pomeni (tudi) izpopolnjevati sebe.
Kako doseči harmonijo in mir znotraj sebe?

Vsak posameznik se slej ko preje sreča z vprašanjem, na kakšen način poskrbeti za zdravje, za približno harmonijo med telesom, dušo in zavedanjem  sebe. Sploh je to aktualno v sedanjem času, ko živimo vedno hitreje, ko nas dnevni ritem sili v nekaj nenaravnega, mi pa počasi izgorevamo in se težko umirimo in odpočijemo, kaj šele regeneriramo. Še več, redno izpostavljanje tehničnemu sevanju, ko smo vedno dosegljivi po mobilnem telefonu, ko smo vedno on-line po internetu ob seveda prižgani televiziji, ki nas  obdarja s široko paleto pestrih in aktualnih programov, ki nas še bolj poneumljajo in silijo v nezdravi način življenja…

»Naša drža bi morala biti takšna, kot je drža gorskega borovca:
ne jezi se, ko ga kamen pri rasti ovira, pa tudi ne načrtuje, kako ga bo premagal.
Poskuša začutiti, ali naj bi rasel bolj v levo ali bolj v desno, v hrib ali stran od hriba.
Tako kot drevo bi se morali tudi mi prepustiti temu komaj zaznavnemu, a vendar izredno močnemu vzgibu, ki izhaja iz težnje po edinstveni, ustvarjalni samouresničitvi.
Človek si mora nenehno prizadevati za nečim, česar ni še nihče pred njim spoznal. Vodilni namigi ali vzgibi ne izhajajo iz ega, temveč iz totalitete naše psihe – iz sebstva.« (C.G. Jung)

Današnji čas je...

Za vse, ki ste v ponedeljek, 30. januarja 2012 zamudili oddajo Duhovni utrip, vam je na voljo povezava. 

Poleg knjige Varuhi vrbovega loga, Antona Komata, je v prvem prispevku, ki govori o spoštovanju starodavnih modrosti,  predstavljena tudi Anasta, x. knjiga iz zbirke Zveneče cedre Rusije.

Prisrčno vabljeni k ogledu!

Prostranstvo domovine, ki je prej neumorno bučalo od množice ptičjih glasov, ščebetanja in brenčanja žuželk, je bilo zdaj ovito v nekakšno od usode zaznamovano molčanje. Ponekod je bila trava bela od nočnega mraza. Drevesa na vrtovih niso cvetela, listki na grmih so se kar grbančili od brezupa.

Rodno prostranstvo, zavito v zadušljivo tišino, je z venečo, a še vedno živo raznovrstnostjo narave nerazumevajoče prisluškovalo mali deklici. Naenkrat je vse naokrog zadrhtelo, ko … ko je zadušljivo tišino s toplim žarkom prestrelil krik obupane in gotove radosti: “A-ho-hoj! A-ho-hooooj!” je vpila Anasta zadušljivi tišini navkljub.

V tej knjigi boste spoznali deklico Anasto, ki je pred mnogimi tisočletji ustavila ledenik. To veliko dejanje majhnega otroka nosi mnoga pomembna sporočila, zelo aktualna za naš planet, na katerem strmo naraščajoče število ljudi vse bolj in bolj izžema naravne vire ter degradira naše življenjsko okolje.

Pri iskanju rešitev smo se navajeni ozirati k tehniki in znanosti. Čarobnost Anastinega dejanja je v preprostosti in neposrednosti: človeku je dano najmočnejše orodje v vesolju – misel. Če jo preda tehnokratskih silam, si odvzame vso moč. Da povrne misli izvorno moč, jo mora postaviti v čim bolj popolno naravno življenjsko okolje. Za to pa se je treba odločno obrniti in stopiti v drugačno smer kot večina.

Oče moj, bivajoči povsod!
Za svetlobo življenja Tebi hvala.
Hvala za resničnost Tvojega kraljestva,
za ljubečo voljo.
Naj bo dobro.

Za vsakdanjo hrano Tebi hvala!
Za Tvoje potrpljenje
in za odpuščanje pregreh na Tvoji zemlji.

Oče moj, bivajoči povsod,
Tvoja hči sem sredi Tvojih stvaritev.
Ne bom dopustila greha in slabosti v sebi,
postala bom vredna Tvojih popolnosti.

Oče moj, bivajoči povsod,
Tvoja hči sem, v radost Tebi.
Tvojo slavo bom po sebi pomnožila,
vsi prihodnji rodovi bodo živeli v tvojih predstavah.
Tako naj se zgodi!
Jaz tako hočem!
Tvoja hči sem,
Oče moj bivajoči povsod.

Prisrčno vabljeni k ogledu oddaje Duhovni utrip, kjer je bil prispevek o novih knjigah iz zbirke Zveneče cedre Rusije.

O Obredih ljubezni in Anasti se je pogovarjal Nara Petrovič, soprevajalec zbirke.

Oddaja je bila na sporedu v ponedeljek, 12.9. ob 17.30 na 1. programu TVS. Lahko si jo pogledate na http://tvslo.si/predvajaj/duhovni-utrip/ava2.115797451/

v ponedeljek, 30.5.2011 je bila na Gorenjski televiziji oddaja z naslovom: Vrnimo se k sebi in naravi, predstavitev in pogovor o knjigi Obredi ljubezni z Naro Petrovičem. Povezava za ogled:  www.gtv.si/index.php

13.06.2011 je bila oddaja z naslovom  Prijateljstvo je največje bogastvo.
Osamljeni otroci so zdolgočaseni otroci. V družbi odprtih, bistrih, srčnih otrok in odraslih ter prav takih knjig razvijejo otroci najgloblje darove in radost. Pogovor z Naro Petrovičem  in skupinico otrok ob knjigi Zaklad z otoka Sumsama je bilo  zabavno in poučno doživetje. Povezava za ogled:  www.gtv.si/index.php

Bistvo zbirke je, da človeštvo s postopnim vračanjem k sožitju z naravo rešuje sebe in planet. Prvi korak do tega sožitja delajo vrtičkarji na svojih malih koščkih zemlje; drugi korak je oblikovanje tako imenovanih rodovnih posestev, na katerih bodo v naravnem okolju odraščale generacije naših potomcev; tretji korak, ki naravno sledi drugemu, je razmah takih naravnih vrtov po vsem planetu v obliki rodovnih vasi.

Najbolj bistveno za danes živeče ljudi je sporočilo o oblikovanju rodovnega posestva, hektarja zemlje, ki naj bi ga država predala družini v trajno last s pravico po dedovanju. S tem bi vsaka družina dobila svojo naravno domovino in dom v okviru umetne, geopolitične domovine. S tem bi država začela dejansko udejanjati demokracijo. Prava demokracija ni človeku odvzeti moč in mu ponuditi možnost izbire, temveč človeku dati moč in mu ponuditi možnost izbire.