Kako to poteka pri nas

Pred vsako meditacijo  poskrbimo za sprostitev, tako naredimo sklop vaj za sproščanje na vseh nivojih.
Posvetimo plamen in se povežemo v Enosti, ozavestimo povezavo z Zemljo, nebom, z vsemi elementi, z vsemi bitji. Prižiganje sveče je poseben obred in tudi po zaključku sveče ne upihnemo, saj naj dih ne bi jemal življenja!
V sami meditaciji se v začetku osredotočamo na svoje dihanje, na naravni zvok diha So Ham, Jaz Sem. Ob dihanju ozaveščamo izdihovanje napetosti ter vdihovanje sveže energije.
Povežemo se s seboj, s svojim bistvom  in naredimo vajo iz samozdravljenja. Uporabljamo tudi tehnike vizualizacij in polaganja rok.
Preberemo kakšen tekst (kanalizirano sporočilo)  in se pogovarjamo o naših izkustvih v vsakdanjem življenju.

Olje uživamo samo v času od svita do mraka, raje ne ponoči. Vsako jutro vsaj pol ure pred prvim obrokom spijemo manjši požirek olja. Lahko tudi kar iz stekleničke, če uporabljamo žličko, pa naj ta ne bo kovinska (seveda je najbolje imeti žličko iz cedrovine). Olje zadržimo v ustih, da se pomeša s slino, rahlo ga požvrkljamo in potem pogoltnemo. Ob pitju niso potrebni posebni rituali, če želimo, pa ga lahko pospremimo z razmišljanjem o blagodejnosti žlahtne tekočine, ki jo vnašamo v organizem. Po besedah Anastasije cedra nosi v sebi izvorno vibracijo vesolja in ta se seveda ohrani tudi v olju, izvlečku vsega najboljšega, kar cedra vloži v svoja semena.

Marsikaj nas moti tako v družbi kot v svetu, sploh če redno spremljamo dnevne novice preko medijev. Pa je res tako brezizhodno in težko? Ko sem naletela na besede iz vesoljnega zakona, ki v celoti določajo namen posameznega človeka in celotnega človeštva, in sicer na "Izpopolnjevati življenjsko okolje", se mi je odstrlo, da bi veliko doprinesla k izboljšanju, če se pričnem bolj 'ukvarjati s seboj'. Kako? Najprej tako, da poskrbim za harmonijo znotraj sebe, jo poizkušam vnašati v vsakdanje življenje. Nato pa se poizkusim tudi v umetnosti 'ustvarjanja podob.' Namreč izpopolnjevati življenjsko okolje pomeni (tudi) izpopolnjevati sebe.
Kako doseči harmonijo in mir znotraj sebe?

Vsak posameznik se slej ko preje sreča z vprašanjem, na kakšen način poskrbeti za zdravje, za približno harmonijo med telesom, dušo in zavedanjem  sebe. Sploh je to aktualno v sedanjem času, ko živimo vedno hitreje, ko nas dnevni ritem sili v nekaj nenaravnega, mi pa počasi izgorevamo in se težko umirimo in odpočijemo, kaj šele regeneriramo. Še več, redno izpostavljanje tehničnemu sevanju, ko smo vedno dosegljivi po mobilnem telefonu, ko smo vedno on-line po internetu ob seveda prižgani televiziji, ki nas  obdarja s široko paleto pestrih in aktualnih programov, ki nas še bolj poneumljajo in silijo v nezdravi način življenja…

»Naša drža bi morala biti takšna, kot je drža gorskega borovca:
ne jezi se, ko ga kamen pri rasti ovira, pa tudi ne načrtuje, kako ga bo premagal.
Poskuša začutiti, ali naj bi rasel bolj v levo ali bolj v desno, v hrib ali stran od hriba.
Tako kot drevo bi se morali tudi mi prepustiti temu komaj zaznavnemu, a vendar izredno močnemu vzgibu, ki izhaja iz težnje po edinstveni, ustvarjalni samouresničitvi.
Človek si mora nenehno prizadevati za nečim, česar ni še nihče pred njim spoznal. Vodilni namigi ali vzgibi ne izhajajo iz ega, temveč iz totalitete naše psihe – iz sebstva.« (C.G. Jung)

Današnji čas je...

Za vse, ki ste v ponedeljek, 30. januarja 2012 zamudili oddajo Duhovni utrip, vam je na voljo povezava. 

Poleg knjige Varuhi vrbovega loga, Antona Komata, je v prvem prispevku, ki govori o spoštovanju starodavnih modrosti,  predstavljena tudi Anasta, x. knjiga iz zbirke Zveneče cedre Rusije.

Prisrčno vabljeni k ogledu!

Prostranstvo domovine, ki je prej neumorno bučalo od množice ptičjih glasov, ščebetanja in brenčanja žuželk, je bilo zdaj ovito v nekakšno od usode zaznamovano molčanje. Ponekod je bila trava bela od nočnega mraza. Drevesa na vrtovih niso cvetela, listki na grmih so se kar grbančili od brezupa.

Rodno prostranstvo, zavito v zadušljivo tišino, je z venečo, a še vedno živo raznovrstnostjo narave nerazumevajoče prisluškovalo mali deklici. Naenkrat je vse naokrog zadrhtelo, ko … ko je zadušljivo tišino s toplim žarkom prestrelil krik obupane in gotove radosti: “A-ho-hoj! A-ho-hooooj!” je vpila Anasta zadušljivi tišini navkljub.

V tej knjigi boste spoznali deklico Anasto, ki je pred mnogimi tisočletji ustavila ledenik. To veliko dejanje majhnega otroka nosi mnoga pomembna sporočila, zelo aktualna za naš planet, na katerem strmo naraščajoče število ljudi vse bolj in bolj izžema naravne vire ter degradira naše življenjsko okolje.

Pri iskanju rešitev smo se navajeni ozirati k tehniki in znanosti. Čarobnost Anastinega dejanja je v preprostosti in neposrednosti: človeku je dano najmočnejše orodje v vesolju – misel. Če jo preda tehnokratskih silam, si odvzame vso moč. Da povrne misli izvorno moč, jo mora postaviti v čim bolj popolno naravno življenjsko okolje. Za to pa se je treba odločno obrniti in stopiti v drugačno smer kot večina.

Oče moj, bivajoči povsod!
Za svetlobo življenja Tebi hvala.
Hvala za resničnost Tvojega kraljestva,
za ljubečo voljo.
Naj bo dobro.

Za vsakdanjo hrano Tebi hvala!
Za Tvoje potrpljenje
in za odpuščanje pregreh na Tvoji zemlji.

Oče moj, bivajoči povsod,
Tvoja hči sem sredi Tvojih stvaritev.
Ne bom dopustila greha in slabosti v sebi,
postala bom vredna Tvojih popolnosti.

Oče moj, bivajoči povsod,
Tvoja hči sem, v radost Tebi.
Tvojo slavo bom po sebi pomnožila,
vsi prihodnji rodovi bodo živeli v tvojih predstavah.
Tako naj se zgodi!
Jaz tako hočem!
Tvoja hči sem,
Oče moj bivajoči povsod.

Prisrčno vabljeni k ogledu oddaje Duhovni utrip, kjer je bil prispevek o novih knjigah iz zbirke Zveneče cedre Rusije.

O Obredih ljubezni in Anasti se je pogovarjal Nara Petrovič, soprevajalec zbirke.

Oddaja je bila na sporedu v ponedeljek, 12.9. ob 17.30 na 1. programu TVS. Lahko si jo pogledate na http://tvslo.si/predvajaj/duhovni-utrip/ava2.115797451/